25. julij, petek, 15. dan na poti
Ob prestopu meje med Rusijo in Mongolijo smo pridobili eno uro časa, kajti tako Ulaanbaator kot Peking sta "samo" 6 ur pred nami. Kljub temu je bila noč prekratka. Prihod vlaka v UB je po voznem redu nekaj minut čez pet zjutraj. Sprevodnica nas je zbudila ob štirih, zato da bi imeli čas v pol ure se zvrstiti v tualeti, kajti pol ure pred postajo morajo biti tualete zaklenjene.

Na pol v snu smo pospravili prtljago in čakamo na prihid v UB

Vlak je malo zamujal, tako da smo prispeli nekaj pred šesto na postajo, kjer je pred dvema vagonoma z nami, turisti, čakalo nekaj ponudnikov turističnih storitev.

Z enim od njih, ki se je ponudil kot taksist, smo se zmenili, da nas je odpeljal do našega hostla. No, ni bil ravno hostel- tako da smo tudi malo nejeverno gledali, ko nas je "taksist" pripeljal pred blok. Izkazalo se je, da ti dve noči spimo v stanovanjskem bloku, v stanovanju skavta, ki oddaja sobo, ki jo ima Hostelworld na svojem seznamu.

Sprva, ko smo prišli pred blok, smo bili malo negotovi, ker se nam blok in okolica nista zdela ravno najbolj primerna, ampak smo se vdali v usodo in stopili do stanovanja. Lastnik je bil malo zmeden, kajtu ura je bila malo čez 6, on pa je pozno prejšnjo noč po parih dneh prišel domov.
Tako kot njega zmo zbudili še gostjo Li iz Koreje, ki je sicer itak morala vstati in odpotovati. Čeprav smo bili sprva malo šokirani zaradi opreme in stila stanovanja, smo se malo sprostili in zaklepetali z Li in lastnikom. Korejka Li, urejeno dekle tridesetih let je bila že nekajkrat v Mongoliji, ker hodi sem jezdit konje in je že prej stanovala v tem stanovanju. Naš lastnik pa je skavt, ki se 11. avgusta odpravlja v LJUBLJANO na svetovni kongres skavtov. Pa naj še kdo reče, da svet ni postal vas in da Slovenija ni veledržava 😁.
Joj, šokov še ni bilo konec. Bojler ni delal, zato je sledila mrzla prha. No, pa saj to niti ni tako hud šok.
Torej, okrepčali smo se, malo umili in že pred deveto zastavili odkrivanje Ulaanbaatarja.

Izkazalo se je, da je naše stanovanje na dokaj v redu lokaciji, saj nam je vse dostopno na peš.
Najprej smo se napotili do budistične šole in templja. S karto mesta v roki smo se sprva malce lovili, ker nekatere ulice bolj spominjajo na kolovozne poti, a smo kmalu ujeli ritem in orientacijo.

V naši bližini je eno pomembnejših obeležij v UB

Po dveh ovinkih in prečkanjih ceste smo prišli do glavne budistične šole v Ulaanbaatarju. Notranjosti šole nismo smeli fotkat, zato pa smo toliko bolj poslikali budistični tempelj Gandam v neposredni bližini šole.

Vhod v tempeljski kompleks

Menda največji stoječi Buda, kar jih je (fotkanje je bilo sicer prepovedano)

Domovanje ogromnega Bude

Po obisku budističnega templja smo se odpravili pri glavni aveniji, imenovani Avenija miru. Lepo ime. Avenija se razteza po vsej dolžini UB od vzhoda proti zahodu. Na njej se seveda nahaja nekaj pomembnejših stavb in trgovin, med drugim največja blagovnica State department store in glavna pošta.

V State department store nam ni uspelo zaiti, na pošti pa smo bili in tam poslali kartice 😂

Mariča je imela pripravljen seznam znamenitosti, med katere sodita tudi Suvenir shop in kašmir shop in spomenik Beatlom.

Kašmir je poleg bakra in fosfatov eden najpomembnejših mongolskih izvoznih artiklov, sicer pa imajo spominke v glavnem na temo jurt oz. gerov in seveda Džingiskana.

Na eno jurto smo naleteli sredi mesta.

Notranjost gera- restavracije

Prijazni gospod nam je v ruščini (jipiiii za moj tečaj) razložil, da gre za nekakšno restavracijo pod okriljem ministrstva za kulturo in da imajo zvečer večerjo za zaključeno skupino gostov in da so ravno sredi priprav. Kljub temu nam je prijazno razkazal oba gera, ki sta bila kljub izredno vročemu dnevu brez klimatskih naprav prav prijetno hladna. Oba gera sta izdelana na originalni način iz lesenega ogrodja, čez katerega napnejo volneno ponjavo. Hladijo pa tako, da ob tleh dvignejo ponjavo za cca 20 cm in odprejo osrednji del strehe in povzročijo pretok zraka. Skratka zadeva enkratno fukcionira.

Odprti osrednji del gera, skozi katerega prijetno vleče

Trgovino s spominki smo osvojili na mah, oz. je ona osvojila nas v trenutku.

Mongolski princeski?

Vročina je bila v mestu kar huda, Petro je čedalje bolj matral nahod, bili smo lačni in čas je bil za kosilo. Tisti prej omenjeni stric nam je svetoval mongolsko restavracijo Modern Nomads. Ravno pravšnje ime za nas in seveda mongolsko kuhinjo.

Ime restavracije ravno pravšnje za nas

Pivo je bilo odlično, hrana pa tudi

Nabrali smo moči in se odpravili do Nacionalnega muzeja, da smo se seznanili z mongolsko zgodovino, tradicionalnim načinom življenja nomadov, kulturo, oblačili in še marsičem.

V neposredni bližini se na velikem trgu nahaja mongolski parlament z obveznim kipom Džingiskana. 

Stavba parlamenta

Mogočni Džingiskan

Čudovita jurta/ger iz nam dobro znanih rožic

Petra je bila res utrujena in načeta in ker je bil za naslednji dan v načrtu celodnevni izlet v "divjino", sta ona in Matjaž odšla nazaj v stanovanje, midve z Maričo pa sva se napotili poiskat možnost predstave grlenega petja, posebne tehnike petja, ki ga drugod težko srečaš.

Predstava se odvija v gledališču, ki ga težko najdeš, videti je pa kot da se bo pravkar podrlo. No, morda ni tako hudo, a dosti bolje tudi ne. Bili sva presenečeni, ko so začeli prihajat manjši in večji avtobusi in se je dvorana napolnila do zadnjega kotička. Midve sva se zagrebli za prvo vrsto in uspelo mi je posneti skoraj celo predstavo.

Predstava je bila več kot vredna ogleda.

Po predstavi sva jo mahnili nazaj v stanovanje. Petra je imela rahlo vročino, tako da je pogoltnila še dva lekadola, v upanju, da bo do jutra pregnala vročino.