četrtek, 5. junij 2014

PRIPRAVE NA POTOVANJE


MICINO POTOVANJE S TRANSSIBIRSKO ŽELEZNICO
Pravzaprav ni samo Micino potovanje, ker na to pot odhaja s prijatelji PETRO, MATJAŽEM in MARIČO
Danes je 4.junij 2014

Kako se je vse skupaj začelo?

Mariča, Mojca in Mica smo tri prijateljice, katerih prijateljstvo seže v daljljnje leto 1981. Spoznale smo se na faksu (Kranjski Sorbonni) in od takrat gojimo prijateljstvo, včasih malo bolj, včasih malo maj intenzivno. V času študijo smo v različnih navezah in kombinacijah prečesale vso Evropo, v glavnem z vlaki, ker se je takrat pač tako potovalo, nekaj  z avtobusi in na štop. Od Turčije do Skandinavije, Portugalske, Poljske....vse smo obredle, za izgovor so nam največkrat bili seminarji in prakse, ki jih je ze takrat organizirala organizacija AIESEC, ki še danes deluje. V teku let so se nam pridružili tudi soprožniki in podmladek, tako da se je prijateljstvo razširilo tudi nanje.
Pred dvema letoma, med prvomajskimi prazniki smo se Mojca, njen Igor, Mariča in njen Matjaž in jaz, Mica podali s kolesi na pot okoli Ljubljane. Super izletek, zlasti, če se dogaja v čudovitem dnevu in ga (krog okoli Ljubljane) skleneš na domačem vrtu pri Kavčičih, ob parih domačih čevapih in pivcu. Takrat padajo najboljše zamisli. Takrat je Mojca predlagala, da bi se spodobilo, da si me tri M privoščimo en tak lep konec tedna nekje. Mojca je predlagala katere od toplic, ki ji pri nas ne manjka, meni pa se je to zdelo malo preveč "za ljudi v zrelejših letih" in sem predlagala, da gremo za en konc tedna v Prago. Mene je Praga že nekaj časa mučila, ker tam še nisem bila. Temu predlogu sta se Igor in Matjaž uprla, razen, če ne gresta tudi onadva z nami. Ker, kaj pa se to pravi, da grejo same punce v Prago na pivo? 

In tako se je začelo planiranje vikenda v Pragi. Po poletnih dopustih smo se spet zbrali, da bi končno  določili datum in program. Sprva smo se mislili odpraviti na pot z avtom, ampak smo ugotovili, da bi morali najeti kak malo avto tipa enoprostorec ali kombi in da to sploh ni tako ugodno. In kaj se je zgodilo? Ugotovili smo, da je ugodneje in udobneje potovati z vlakom. Po prvih skeptičnih mislih, je ideja padla na plodna tla. Tako smo se nas 5 prijateljev odpravili na pot z vlakom. Neizmerno smo uživali (že do Zaloga smo spili steklenico šampanjca). Opremljeni smo bili hudo dobro, z vsemi možnimi prehrambenimi in tekočinskimi izdelki, igrami, kartami....skratka, ni, da ni. Pijača in jedača sta nam šli v slast, karte pa so prišle na vrsto šele tam nekje od Gradca proti Mariboru, na poti nazaj domov.

Dan pred našo potjo je bil v Delu objavljena reportaža o poti s transsibirsko železnico, ki jo je  Matjaž prinesel s seboj. Takrat si verjetno ni predstavljal, kaj bo to potegnilo za sabo. Že na poti v Prago smo na Dunaju morali prestopiti iz našega vlaka v drugega, kajti ta naš začetni vlak je bil namenjen preko Berlina v Moskvo?!?! Meni se je takoj zaiskrilo, jaz bi takoj nadaljevala pot, samo takrat je bil to bolj hec, kot pa resna ideja. Ampak......v meni je želja po potovanju s transsibirsko železnico bila že zdavnaj zorela, manjkal je samo tisti prvi korak. In ta prvi korak je očitno bil članek iz časopisa, odlično razpoložena družba in enkraten izlet z vlakom v Prago. Ko sem članek z navdušenjem prebirala na glas in komentirala in na glas sanjala, so me moji sopotniki še v smehu podpirali, potem pa je počasi tudi v njihovih glavah zamisel postajala čedalje bolj mikavna. Do takrat, ko smo se v nedeljo zvečer, utrujeni, a presrečni in zadovoljni z našim izletom, vrnili nazaj v Ljubljano, smo bili trdno odločeni, da se v bližnji prihodnosti odpravimo na eno najdaljših možnih potovanj z železnico.

Sprva smo začeli načrtovati, da se odpravimo že naslednje leto, poleti 2013, ampak že nekje Decembra 2012 smo ugotovili, da to iz različnih razlogov ne bo mogoče, tako smo okvirno zadevo prestavili na 2014. Vse je bilo še v zraku. Kljub temu je bila zadeva dovolj resna, da sem se jaz prijavila na tečaj ruskega jezika, ker pravijo, da je zeloooo koristno, če zna vsaj eden v druščini vsaj malo ruščine, če nič drugega, da zna prebrat, kaj piše na vlaku. Sicer pravijo, da se mi, ki smo še živeli v Jugi dokaj lahko sporazumevamo z Rusi v mešanici srbskega, hrvaškega, slovenskega jezika.
Konec januarja 2013 sem začela obiskovati tečaj in ga še vedno obiskujem. Moji sošolci, pisana druščina, so zelo zanimivi, vsak na svoj nacin, tako da četudi pri meni ne bi šlo za tako ciljno učenje, bi bilo obiskovanje tečaja zelo pozitivna zadeva. Med mojimi sošolci sta tudi par Oto in Gabi, ki sta lani (maja in junija 2013) potovala od Moskve do Pekinga s Transsibirsko železnico.

Tako, naše potovanje smo prestavili na leto 2014. Vsakokrat, ko smo se v tem vmesnem obdobju sestali ob kakšnem rojstnem dnevu ali kar tako, smo sanjarili in načrtovali in nakladali in se veselili. 
Minili so pomlad, poletje in jesen 2013. Mojca in Igor sta v tem času dobila novi življenjski funkciji, postala sta babica in dedek. Drugo pa se ni kaj dosti spremenilo. Naša težnja po pustolovščini ni zamrla. Še okrepila se je.
Januarja letos sem tako povabila moja sošolca s tečaja, Ota in Gabi, da nam predstavita svojo izkušnjo tega potovanja. Enega mrzlega januarskega petka zvečer smo se sestali, Mojca, Igor, Mariča, Matjaž in jaz in odprtih ust in ušes poslušali, kaj sta nam pripovedovala Oto in Gabi. Prinesla sta fotke, knjige, vtise in obilico pozitivnih izkušenj. Mi smo bili pa pečeni. 
Žal se je februarja izkazalo, da Mojci in Igorju letos nikakor ne bi uspelo iti na pot, Mariča, Matjaž in jaz pa smo nekako sklenili: zdaj ali nikoli. Mariča in Matjaž sta se odločila, da na pot vzameta še svojo najstniško hči Petro in tako se je oblikovala naša mala skupinica. Moški del našega potomstva- njun sin Janez in moj sin Gašper bi naj ostala doma in čuvala domovanja. (Naj bi, ker se je pozneje izkazalo, da tudi Janeza ne bo doma tisti čas.)

Oto in Gabi sta za svoje potovanje izbrala agencijo, ki ima v svoji ponudbi tovrstno potovanje. Oni so jima organizirali praktično vse: letalske karte, namestitev, transferje, vozovnice za vlak, izlet v Sibiriji in Mongoliji....skratka vse. Tudi midve z Maričo sva šli na predavanje gospoda, ki jima je pot organiziral in ga prosili za ponudbo. Vendar pa meni moja organizacijska in turistično/vodniška žilica ni dala, da ne bi Matjažu in Mariči predlagala, da se opogumimo in sami zastavimo organizacijo poti. Predlog sta sprejela, tako da zdaj sami načrtujemo, kombiniramo, rezerviramo naše potovanje.

No in tu se začne tisti tazaresni del poti.
Sredi marca smo okvirno določili pot. Sprva smo mislili, da bomo šli od Moskve do Pekinga, kar je nekako največkrat prepotovana pot in na poti naredili dva do tri postanke. Zlasti mene sta Oto in Gabi povsem prepričala, da si je treba ogledati tudi St. Peterburg. Matjažu se to sprva ni zdelo najpomembneje, Mariča se je pa takoj strinjala.

Najprej je treba vedeti, da je neto vožnje od Moskve do Pekniga šest polnih dni in noči. To pomeni, da se vkrcaš v Moskvi in pridno sediš in ležiš in in spiš in ješ in kar še ostalega počneš na vlaku, in izstopiš v Pekingu. Če pa narediš dva do tri enodnevne postanke, traja pot takoj 14 dni, ker vlaki ne vozijo vsako uro in je včasih treba počakati naslednji dan, da ga znova ujameš do naslednjega načrtovanega mesta. Več mest hočeš videti, več dni je treba načrtovati. Mi smo se nekako uspeli dogovoriti, da celo pot opravimo v cca treh tednih, plus/minus dan, dva. To malo zavisi tudi od letalskih povezav.
Ker smo potovanje načrtovali med šolskimi počitnicami, smo prišli do končnega okvirnega datuma: začetek potovanja po 6. juliju in povratek do 5. avgusta. V tem okviru sem začela iskati letalske povezave in sicer tako, da potovanje z vlakom začnemo v St. Peterburgu in ga sklenemo v Pekingu. Konec marca smo tako že kupili karte Benetke/St. Peterburg in Peking/Benetke.
v fazi nabave letalskih kart

Zdaj pa da vidmo, če bo kartica potegnila


Tu ni kaj filozofirati, vzameš, kar se ti zdi najbolj sprejemljivo glede na ceno in urnik.
In potem se začne organizacija znotraj datumov. Zavedali smo se, da si je na tako obsezni poti nemogoče ogledati vsa mesta, kraje in znamenitosti do potankosti, za kaj takega je samo za Moskvo in St. Peterburg potreben najmanj en teden, pa še en teden za Peking. Sklenili smo kompromis, da si bomo ogledali kar se da veliko v izbranih mestih, da pa vsega ne bo možno videti. Itak je treba nekaj pustiti tudi za drugič... 
Torej smo splanirali dva dni St. Peterburg, dva dni Moskva, en do dva dni v prostranstvu Sibirije, dva dni Irkutsk in Bajkalsko jezero, dva dni Ulaanbaatar v Mongoliji, in za finale štiri dni v Pekingu. Vse ostalo pa na vlaku.

Načrtovalcu poti je v precejšnjo pomoč lahko vsak napotek od nekoga, ki je na tej poti že bil (v našem primeru Oto in Gabi), veliko pa pomaga tudi priročnik Lonely Planet/ Transsiberian Railway. Jaz sem ga dobila od prijateljice Vesne za rojstnodnevno darilo (ne delam reklame).

Če greš na pot pozimi, je nujno potrebna konkretna kučma (to sem pa dobila od sodelavk, čeprav gremo na pot poleti. Nikoli se ne ve.)

Kar nekaj večerov sem porabila, da sem rezervirala hotele in hostle na poti. Po vseh iskanjih in brskanjih po spletu pa sem za našo sibirsko epizodo našla Igorja iz Tajšeta. On nas bo pričakal na postaji v Tajšetu, odpeljal v tipično pokrajino, pri njem bomo prespali, večerjali in se umili ;-). Po vseh izmenjanih emajlih je videti, da gremo na obisk k prijatelju, ki ga še nikoli nismo videli. Tako vsaj zdaj kaže.

Ostala prenočišča, ki jih imamo rezervirana, so, kot rečeno, hoteli in hostli. To je bil relativno lahek del načrtovanja, ker spletne strani kot so booking.com, hostelwoorld in podobne, ponujajo celo kopico nastanitvenih možnosti najrazličnejših razredov.

Tako, prenočišča imamo, naslednji korak na moji poti organiziranja potovanja so bila vabila. Namreč, za Rusijo, Mongolijo in Kitajsko potrebujemo vstopne vize, ki pa niso čisto samoposebiumevne. Za Rusijo in Mogolijo je potrebno Vabilo oz. turistični voucher, ki ga izda registrirana turistična organizacija. Ponudnikov na spletu je cela vrsta, različnih cen kar mrgoli in včasih več ne veš, koga izbrati. Za Rusijo vabilno pismo lahko stane 15 Evrov ali pa 50. Za isto stvar. Nekateri hoteli ga bojda pošljejo tudi zastonj, tako vsaj oglašujejo na spletu, vendar so to v startu dražji hoteli, vsaj po tistem, kar sem uspela jaz najti. Skratka, mi smo plačali 15 Eurov po osebi za rusko vabilo.
Za Mongolijo sem po številnih brskanjih našla agencijo, ki nam je organizirala celodnevni kompletni izlet z voznikom in vodnikom z džipom iz Ulaanbaatarja v Nacionalni park Terelj in obisk budističnega svetišča in tipične naselbine z jurtami, konji in kamelami in Džingiskanovega mogočnega kipa, na keterega so menda silno ponosni. Taista agencija nam je (proti placilu, seveda) poslala tudi vabilna pisma za Mongolijo.
Za Kitajsko sem angažirala isto agencijo, s katero sva bili z mojo sestrico lani v Pekingu. Najin program sem dodelala, prilagodila poletnemu času. Njihovo potrdilo programa zadostuje za pridobitev kitajske vize.

Potem pa sem počasi začela brskati po voznih redih vlakov, tistih, ki so bili na voljo. Vozni red se za poletje spremeni. Načeloma se ne da kupiti voznih kart za vlake več kot 45 dni pred pričetkom potovanja.
Tudi za vlake je kar nekaj agencij, ki lahko rezervirajo karte, kar pa verjetno stane nekaj več.
Spet sem kar nekaj večerov brskala in našla, kar se mi je zdelo, da bo funkcioniralo in kar se zdi, da je kar urad ruskih železnic. Vsaj zdi se tako. Po tem, ko sem naštudirala vse mogoče in nemogoče vozne rede, skombinirala nočitve in oglede, ure možnih prihodov in odhodov vlakov, sem pri njih sem naredila predrezervacije. Pri vseh teh povezavah in voznih redih je treba biti pozoren tako na moskovske kot lokalne čase odhodov in prihodov, in predvsem dneve, ker pot ni tako kot pri nas/ dve, tri ure... Tam je dva, tri dni in pet časovnih pasov med St. Peterburgom in Irkutskom.
Sredi aprila sem torej naredila predrezervacije, moj kontakt Natalija mi je obljubila, da se plačilo sprovede takrat, ko se prodaja glede na datum sprosti, da pa me bodo kontaktirali in prosili za potrditev, preden karte izstavijo.
Zadeva deluje. Res so me konec maja začeli sproti obveščati, kdaj bo katera karta na voljo za nakup. Nekatere relacije oz. karte se lahko dobijo kot e-karte, nekatere pa je treba dvigniti v Moskvi oz. nam jih bodo dostavili v hotel. Za zdaj imamo že e-karte od St. Peterburga do Moskve, juti pa naj bi dobili e-karte za relacijo Moskva-Tayshet.

Skoraj bi pozabila omeniti razrede na vlaku. V osnovi so trije razredi. Prvi razred so kupeji s po dvema ležiščema in  deloma zasebno kopalnico. Cena je temu primerna. Potem je drugi razred, to so kupeji s po štirimi ležišči. Toalete so na vsakem koncu vagona In še tretji razred. To je tisti, kjer je so vsa ležišča v odprtem vagonu.
Vsak vagon, ne h+glede na razred, ima svojega oz. svojo sprevodnico (včasih bojda celo dva), ki skrbi za red in disciplino. Mi smo se odločili, da bomo tam, kjer je to na voljo, potovali v odprtem vagonu, v tretjem razredu. To pomeni na relaciji St.Peterburg/Moskva/Tajset/Irkutsk. Od Irkutska do Ulaanbaatarja in naprej do Pekinga tretjega razreda ni, tako da bomo od tam naprej v kupejih. Kart od Ulaanbaatorja do Pekinga  se ne da kupiti reko ruskih železnic, tako da sem za ta del poti morala izbrskati mogolski urad. Oni nam bodo karte dostavili v hotel v Ulaanbaatorju (upam).

Tako, letalske karte, vabila, prenočišča, vlaki, izleti in ogledi so v glavnem dorečeni, tudi plačali smo že precejšnji del vsega tega. 

Zdaj so na vrsti vize
Načeloma velja, da se turistične vize izdajo za dobo enega meseca, znotraj treh mesecev od dneva izdaje vizuma. Vsaka država pa ima neke svoje principe. In tudi navodila oz. informacije so včasih malo begajoče.
Ruski in kitajski konzulat sta v Ljubljani, tako da je to relativno enostravno, mongolski konzulat pa je nam najbližji tisti na Dunaju. Nekateri sicer pravijo, da je mongolsko vizo enostavno dobiti tudi na konzulatu v Irkutsku. Mi se na to no nismo hoteli zanašati, ker se nam je zdelo, da je škoda časa na poti, pa tudi, ker se nikoli ne ve, če ne bo ravno tisti dan konzulat iz kakršnegakoli razloga zaprt ali pa ne bi prišli na vrsto ali pa karkoli drugega.
takole smo pridno izpolnjevali obrazce


Zato sva se 26. maja z Matjažem odpravila na Dunaj. Nekako velja, da bi naj eden od potnikov osebno prinesel potrebne dokumente in potne liste n konzulat. Konzulat je kar dobro lociran, tako da niti ni treba v središče Dunaja. Štartala sva zjutraj ob šestih iz Ljubljane in ob pol treh popoldne sva bila že nazaj. Potne liste, vabila, vloge s slikicami in potrdilo o plačilu (plačati je treba preko banke, tam na konzulatu plačilo ni možno) sva pustila tam in se zelo dobro zmenila, da nam jih pošljejo s priporočeno pošto nazaj. V nasprotnem primeru bi moral nekdo se enkrat romat na Dunaj. Jaz sem sicer vprašala na Goopti (oni nas bodo peljali v benetke in nazaj), če bi nam lahko oni pobrali potne iste in jih dostavili v Ljubljano, vendar oni tovrstnih uslug in storitev ne opravljajo. Zadeva s pošto je delovala in res smo čez en teden dobili potne liste z mongolskimi vizami.

Naslednje smo se lotili ruske vize. Naštudirali smo tiskanje obrazca vloge, vse lepo izpolnili s črnim pisalom, nalimali lepe fotke in poslali Matjaža v žerjavico po kostanj. Matjaž pravi, da je bila to svojevrstna izkušnja. Pri Rusih ni šale. Tako kot piše, tako mora biti. Obrazec pravilno natisnjen, pravilno izpolnjen, vabilo kot se šika (v ruščini), spodobna slika... Če karkoli za malenkost odstopa, si oplel. V najslabšem primeru te dajo na črno listo. Red mora biti. Matjaž je naše vzorno izpolnjene obrazce in potne liste pustil na konzulatu in čez šest dni naj bi jih prevzeli.

pridobitev ruskih viz smo proslavili z ruskim pivom 

Tako, to je dogajanje do danes, 4. junija. Od tu naprej bom poskusala sproti pisati, kako bodo potekale priprave.

5. junij
Že samo pisanje dnevnika je lahko podvig, zlasti, če ga pišeš na eno teh novodobnih naprav. Veliko lažje je pisanje s svinčnikom v nek zvezčič....dokler ne osvojiš elektronskega medija. K sreči imam dva inštruktorja- Gašperja in Maričo. Mariča je že pred nekaj dnevi poskusno zasnovala blog, na katerem vadi. Jaz pa sem s pomočjo Gašperja začela pisati, pripenjati, oblikovati, kopirati, skratka uporabljati tablico. Upam, da bo šlo.

6. junij
Danes smo dobili karte Moskva-Tayshet in Irkutsk-Ulan Bator. "Svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujemo."
Od ruskih vozovnic manjka samo še tista od Taysheta do Irkutska. To je pravzaprav najkrajša razdalja, gre za samo slabih 600 km oz. 7 do 8 ur vožnje čez noč. Mala malca. Saj to je komaj nekaj več kot od Ljubljane do Beograda.

9. junij
Ruskih viz sicer še nimamo, se je pa Matjaž že pozanimal na kitajskem konzulatu in kaže, da so Kitajci spremenili postopek. Še lani februarja, ko sva se s sestro odpravljali v Peking, je bil postopek dokaj enostaven. Z izpolnjenimi formularji in potrdili sem se odpravila na konzulat, počakala v vrsti, oddala potna lista in dokumentacijo in to je bilo to. Zdaj se je potrebno najaviti oz. zaprositi za termin, kdaj lahko sploh prideš na konzulat. Stranke sprejemajo dva dni v tednu, tako upamo, da bomo imeli termin že ta četrtek. Sicer pa menda priporočajo, da zaprosiš za vizo vsaj 5 do 6 tednov pred načrtovano potjo. Tako da zdaj čakamo na termin za obisk konzulata.

12. junij
Termin za obisk kitajskega konzulata smo dobili za 17. junija, torej čez en teden. Formular oz. vlogo smo že nekajkrat popravili, dopolnili z vsemogočimi podatki, tako da upamo, da imamo zdaj vse. Bojda poteka postopek kar v nekakšnem pogovoru z uradnikom na konzulatu. V dopisu, kjer so nam dodelili termin, opozarjajo, da pogovor poteka v angleščini in da če vlagatelj ni suveren v angleščini, naj s seboj pripelje tolmača. Bomo videli, kaj bodo vse hoteli vedet.
Se je pa Mariča odločila, da poskrbi za kulturno plat našega potovanja in je predlagala baletno predstavo v Mariinskem teatru v St. Peterburgu in to celo Labodje jezero, ki naj bi bilo na sporedu prav v času našega obiska St. Peterburga. Vstopnice niso najcenejše, a glede na to, da sicer obstaja malo možnosti, da bi še kdaj imeli priložnost za ogled slavnega baleta, sem se tudi jaz strinjala. Mariča je tako preko spleta kupila tri vstopnice (Matjaž se je odločil, da bo tačas raje šel na pivce), nakar je ugotovila, da je gledala in kupila vstopnice za 13. junij, to pa je jutri. Kaj pa zdaj? Na spletu piše, da se vstopnic ne da vrnit ali zamenjat, ampak ker beseda ni konj, je Mariča poslala prijazno prošnjo, če lahko vseeno vzamejo vstopnice nazaj, ker se je pač za en mesec uštela in glej ga, zlomka... sklenili so, da bodo naredili izjemo in vrnili denarčke. Juhej!
Morda bomo pa šli vseeno na predstavo, ampak to bo Bayadera, ker takrat Labodjega jezera ni na sporedu. Tale polna luna, ki je jutri na sporedu, ima očitno res močan vpliv na vse sorte.

22. junij
Matjaž je uspešno oddal naše vloge za pridobitev kitajske vize. Potne liste z vizami naj bi dobili 26. junija. Na konzulatu je bilo menda polno študentov, sicer pa ni bilo kakšnih komplikacij.
Sem pa jaz bila te dni sicer službeno v Franciji in sem kot ponavadi del poti opravila z vlakom. V Franciji se rada vozim z njihovim TGV hitrim vlakom, ampak te dni so francoski železničarji stavkali, tako da ni bilo tako enostavno priti v Cholet in nazaj. Upam, da v Rusiji, Mongoliji in na Kitajskem ne bo stavke železničarjev v času, ko bomo mi na poti.
Malo sem trenirala vožnjo na francoskih hitrih in malo manj hitrih vlakih
26. junij
Zdaj pa smo- imamo tudi kitajske vize, imamo vstopnice za Maryanski teater za predstavo Bayadera, tako da zdaj pa lahko odrinemo. Nekaj stvari bomo sproti dorekli, ampak v principu je vse organizirano. Samo 14 dni počakamo, naberemo opremo in ....gas....

02. julij
Zdaj pa res že odštevamo dneve. Sinoči smo imeli srečanje z Otom in Gabi, ki sta se prijazno odzvala vabilu, da nam dasta še zadnje napotke pred potjo. Katera pomagala, pripomočke, opremo, ev. zdravila naj vzamemo s seboj, kje se lahko dobro in za primerno ceno okrepčamo ali spijemo kavo, kje se izognit morebitnim vrstam... Opozorila sta nas, da je težko najti načrte mest, tako da je boljše, da si, kar se da, natisnemo s spleta načrte mestnih središč. Danes sem se odpravila v lov za načrti mest, vendar sem našla le Moskvo in celo Rusijo, oba pa sta kar zajetna, tako da se nisem odločila za nakup. Če ne najdem česa primernejšega, bom verjetno vseeno kupila vsaj načrt Moskve.
Vsak kilogram prtljage bo pomemben, samo dokumentov, potrdil rezervacij, vozovnic in drugega je en fascikel. Naceloma imamo vse shranjeno tudi v pomnilniku tablice, ampak za vsak slučaj imamo tudi papirje.
Za predpotovalno dodatno skrb pa je poskrbel Matjaž, ki se že dva dni bori z zobobolom. Upam, da bo zobni zdravnik kmalu odpravil težavo, ker razbolenega zoba na poti res ne rabimo (čeprav smo se založili tudi z improvizirano potovalno lekarno).

03. Julij
Matjaž se je moral posloviti od enega modrostnika. Zdaj pa mora pazit, da se v tem tednu, ki je še ostal do odhoda, ne prehladi ali kaj podobnega...