Na železnici
Pišem na vlaku in upam, da bo na kateri od naslednjih postaj internetna povezava in da bo dovolj časa za objavo.
Včeraj je bil 16. julij, sreda, dan po nesreči na moskovskem metroju, v kareri je bojda umrlo več kot 20 ljudi. Mi za nesrečo nismo vedeli, dokler nas od doma niso spraševali, kaj je z nami. Tudi kar nekaj sms-ov sem dobila in nekaj zaskrbljenih vprašanj po fb. Hvala vsem za skrb.
Torej v Moskvi smo spali v Da Hostel hostlu na ulici Arbat, ki je bojda najbolj priljubljena peš ulica v mestu. Ulica je polna barov, Mu Mu restavracij (z lahkoto jo prepoznaš, ker je pred vsako parkirana črno bela krava), trgovinic takšnih in drugačnih, predvsem pa suvenirnic z matrijoškami, majicami z raznimi СССР napisi, jantarjem in vsem, kar sodi zraven.
Od pomembnejših zadev je pa tam tudi pošta in v eni od stranskih ulic policijska postaja. Z Matjažem sva iskala policijo, ker nismo bili prepričani, če so nas v hotelu v St. Peterburgu ali Moskvi prijavili, ker to je v Rusiji mus. In ker je njihovo znanje angleščine slabše od moje ruščine, pa tudi niso vedeli, kaj bi z listki, ki smo jih dobili na letališču pri prehodu meje, smo menili, sa je najboljše, če gremo sami na policijo in se prijavimo. Pa se je izkazalo, da to ni potrebo, ker horel mora dati prijavo o svojih gostih.
Naša Arbat ulica, oz. naš hostel se nahaja dobrih deset minut hoda od vhoda v Kremelj. Super lokacija in še bolj super to, da so nam brez kompliciranja in dodatnega plačila omogočili, da smo pri njih pustili prtljago in obljubili, da se bomo zvečer, preden gremo na vlak, lahko oprhali, kar je bilo zlata vredno.
Tako smo naš drugi dan v Moskvi začeli s peš hojo do Kremlja in ogledom orožarne. Sliši se zelo vojaško, gre pa v bistvu za eno najbogatejših zbirk zlata, dragih kamnov, oblačil in orožja, okrašenega z zlatom in dragimi kamni, čudovita zbirka odlično ohranjenih carskih kočij.
To je orožarna oz. Armory. Vstop v Armory je časovno omejen. Vsak dan so na razpolago štirje termini za vstop. Celoten obisk lahko traja do dve uri. Znotraj tega je pa še dodatna, ločena razstava najdragocenejših kosov nakita in surovih kosov zlata in kamnov, ki v sebi skrivajo neizmerno bogastvo. V tem delu je obisk dodatno omejen na cca 15 minut in cca 30 oseb. Tako kot v Armoriju je tudi tukaj prepovedano fotografiranje. Še več, v zakladnico surovih kosov zlata in dragih kamnov ter kosov nakita nepredstavljive vrednosti je prepovedan vnos prtljage. In za povrh je tudi pogovor že na srednji glasovni jakosti nezaželen. Je pa oboje več kot vredno ogleda.
Po tem, ko smo si dodobra napasli oči, smo se sprehodili še po preostanku Kremlja, nekakšnega starega obzidanega gosposkega mesta s palačami (v eni od le-teh ima Putin svoj uradni sedež) in petimi cerkvami, ki obdajajo en trg znotraj Kremlja in tvorijo čudovito kuliso s svojimi mogočnimi zlatimi kupolami. Tu se nahajata tudi Car top in Car zvon, oba ogromna, vlita izdelka, ki pa ravno zaradi svoje predimenzioniranosti nikoli nista služila svojemu namenu.
Pred izhodom iz Kremlja je Matjaž odšel do naše vhodne točke v Kremelj, kajti tam je moral pred vstopom vreči v smeti svoj 8cm švicarski nožek, ki ga je tam tudi počakal.
Oči smo si napasli, na vrsti je bilo kosilo. Tokrat smo se odločili za obisk ene od Matrijošk, ruske različice verige postojank s hitro prehrano. Tukaj lahko dobiš vrsto palačink, polnjenih z različnimi nadevi. Izbiraš lahko med krompirjevim, zelenjavnim, kaviarjem, nadevom kot je cezarjeva solata in še in še... pa tudi sladki nadevo obstajajo. Vse skupaj malo spominja na tortilje, a je vseeno drugače.
Zraven smo pili kvas, še eno značilno rusko pijačo (vodke doslej nismo poskusili). Kvas je fermentirana pijača iz kvasovk, ni sladka, okus ima malo po pivu, a je brezalkoholno.
Po kosilu smo devuške šle v šoping, Matjaž pa v hostel, v upanju, da bo z mrtve točke premaknil našo zadevo okoli aviokart iz Pekinga nazaj domov.
Šoping bil je uspešen. Z Maričo sva kupili nekaj nezaslišanega- crocse. Ne sicer tistih najpogostejših, temveč japanke. Za vsak slučaj, kajti zdaj imamo po vsej tej hoji že pošteno utrujene nogice. Res je, da je pred nami tri dni v glavnem poležavanja na vlaku, a nikoli se ne ve.
Poleg tega pa smo kupile še nekaj obveznih suvenirjev in to na "naši" Arbat ulici, v bližini našega hostla. Tam so nam res dali sveže brisače in dovolili prho, kar je prišlo zelo prav, kajti tako kot v Peterburgu smi imeli v Moskvi lepo, sončno, toplo vreme.
Osveženi smo se odpravili na Jaroslavsky vokzal, od koder imajo odhod vlaki proti vzhodu. Povečerjali smo v gostilni na postaji, v neposredni bližini postaje nakupili še nekaj hrane in pijače za na vlak in to je bilo to. Ko smo na informacijah spraševali, s katerega perona pelje vlak za Tayshet, so se začudili, ker to ni najbolj običajna postaja za popotnike naše vrste.
Vlak je prispel na izhodišče malo pred polnočjo. Poleg naše male skupinice smo opazili še nekaj nahrbtnikarjev, vendar so oni očitno na drugem koncu vlaka. Mi smo v vagonu št. 5, naša ležišča so nekje na sredi vagona. Čeprav gre za vagon odprtega tipa, oz. tretjega razreda, ni tako zelo odprt. Pravzaprav v našem predelku manjkajo samo vrata, da bi se popolnoma ločili od drugih potnikov. V našem vagonu smo edini tujci. Sprva se nam je naša sprevodnica zdela stroga, ampak se je že omehčala in skrbi, da nas ne bi izgubila.
Prvo noč na vlaku smo malo prespali, malo predremali, malo prebedeli. Bilo bi udobneje, če ne bi bilo tako vroče, kajti klima napravane dela ali pa je sploh ni.
Sicer pa je vse skupaj podobno potujočemu kampiranju. Vsak ima pri sebi nekaj osnovnih kosov posode, na koncu vagona je samovar z vedno vročo vodo, tako da takoj po vkrcanju vsak odpre svojo malho in začne se življenje na vlaku. Ponoči smo se sicer nekajkrat za krajši čas ustavili, zjutraj pa je bila kmalu ena malo daljša postaja, ko smo lahko celo šli na wc na kopnem 😀.
Na naslednji postaji, ki je bila sicer le za nekaj minut, je pred našimi vrati stal starejši možakar z dvema vedroma borovnic. Eno vedro s petimi in drugo s tremi litri. Sprevodnica me je vprašala, če bi borovnice, pa sem rekla, da nam je tri litre preveč za nas štiri. Pa je vprašala, če si jih razdelimo in sem rekla ja. Tako smo dobili liter prvovrstnih gozdnih borovnic za 100 rubljev, kar je cca 2,5 evra in novo navezo z našo sprevodnico. Zdaj, ko gre mimo nas (ima kar nekaj dela, ker se trudi, da bi bil njen vagon čist in urejen), vedno nekaj reče ali vpraša. Ko smo se nazadnje ustavili, smo pohiteli v postajo, da bi se razgledali in pretegnili nogice, nam je zabičala, da moramo biti v 10 minutah nazaj, ker nas noče pustiti. Vlak nikogar ne čaka.
Zdaj smo že 18 ur na vlaku in priznam, da kar gre. Stalno se nekaj dogaja, tako da nismo še niti uspeli priti do vagona z restavracijo, zlasti ker smo za prvi dan hrano prinesli s seboj.
Sicer pa je na vsaki postaji kar nekaj žensk, ki nekaj prodajajo-od sladoleda, cigaret, prigrizkov, pa tudi celih obrokov. To bomo pustili za kak drugi dan.
Upamo, da bo na naslednji daljši postaji možno vzpostavit internetno povezavo s svetom in objaviti zapisano.
Upam, da je slo. Vsem prisrcen pozdrav iz hladnega Ekaterineburga na Uralu. Fotke sledijo na naslednji postaji
Pišem na vlaku in upam, da bo na kateri od naslednjih postaj internetna povezava in da bo dovolj časa za objavo.
Včeraj je bil 16. julij, sreda, dan po nesreči na moskovskem metroju, v kareri je bojda umrlo več kot 20 ljudi. Mi za nesrečo nismo vedeli, dokler nas od doma niso spraševali, kaj je z nami. Tudi kar nekaj sms-ov sem dobila in nekaj zaskrbljenih vprašanj po fb. Hvala vsem za skrb.
Torej v Moskvi smo spali v Da Hostel hostlu na ulici Arbat, ki je bojda najbolj priljubljena peš ulica v mestu. Ulica je polna barov, Mu Mu restavracij (z lahkoto jo prepoznaš, ker je pred vsako parkirana črno bela krava), trgovinic takšnih in drugačnih, predvsem pa suvenirnic z matrijoškami, majicami z raznimi СССР napisi, jantarjem in vsem, kar sodi zraven.
Od pomembnejših zadev je pa tam tudi pošta in v eni od stranskih ulic policijska postaja. Z Matjažem sva iskala policijo, ker nismo bili prepričani, če so nas v hotelu v St. Peterburgu ali Moskvi prijavili, ker to je v Rusiji mus. In ker je njihovo znanje angleščine slabše od moje ruščine, pa tudi niso vedeli, kaj bi z listki, ki smo jih dobili na letališču pri prehodu meje, smo menili, sa je najboljše, če gremo sami na policijo in se prijavimo. Pa se je izkazalo, da to ni potrebo, ker horel mora dati prijavo o svojih gostih.
Naša Arbat ulica, oz. naš hostel se nahaja dobrih deset minut hoda od vhoda v Kremelj. Super lokacija in še bolj super to, da so nam brez kompliciranja in dodatnega plačila omogočili, da smo pri njih pustili prtljago in obljubili, da se bomo zvečer, preden gremo na vlak, lahko oprhali, kar je bilo zlata vredno.
Tako smo naš drugi dan v Moskvi začeli s peš hojo do Kremlja in ogledom orožarne. Sliši se zelo vojaško, gre pa v bistvu za eno najbogatejših zbirk zlata, dragih kamnov, oblačil in orožja, okrašenega z zlatom in dragimi kamni, čudovita zbirka odlično ohranjenih carskih kočij.
To je orožarna oz. Armory. Vstop v Armory je časovno omejen. Vsak dan so na razpolago štirje termini za vstop. Celoten obisk lahko traja do dve uri. Znotraj tega je pa še dodatna, ločena razstava najdragocenejših kosov nakita in surovih kosov zlata in kamnov, ki v sebi skrivajo neizmerno bogastvo. V tem delu je obisk dodatno omejen na cca 15 minut in cca 30 oseb. Tako kot v Armoriju je tudi tukaj prepovedano fotografiranje. Še več, v zakladnico surovih kosov zlata in dragih kamnov ter kosov nakita nepredstavljive vrednosti je prepovedan vnos prtljage. In za povrh je tudi pogovor že na srednji glasovni jakosti nezaželen. Je pa oboje več kot vredno ogleda.
Po tem, ko smo si dodobra napasli oči, smo se sprehodili še po preostanku Kremlja, nekakšnega starega obzidanega gosposkega mesta s palačami (v eni od le-teh ima Putin svoj uradni sedež) in petimi cerkvami, ki obdajajo en trg znotraj Kremlja in tvorijo čudovito kuliso s svojimi mogočnimi zlatimi kupolami. Tu se nahajata tudi Car top in Car zvon, oba ogromna, vlita izdelka, ki pa ravno zaradi svoje predimenzioniranosti nikoli nista služila svojemu namenu.
Pred izhodom iz Kremlja je Matjaž odšel do naše vhodne točke v Kremelj, kajti tam je moral pred vstopom vreči v smeti svoj 8cm švicarski nožek, ki ga je tam tudi počakal.
Oči smo si napasli, na vrsti je bilo kosilo. Tokrat smo se odločili za obisk ene od Matrijošk, ruske različice verige postojank s hitro prehrano. Tukaj lahko dobiš vrsto palačink, polnjenih z različnimi nadevi. Izbiraš lahko med krompirjevim, zelenjavnim, kaviarjem, nadevom kot je cezarjeva solata in še in še... pa tudi sladki nadevo obstajajo. Vse skupaj malo spominja na tortilje, a je vseeno drugače.
Zraven smo pili kvas, še eno značilno rusko pijačo (vodke doslej nismo poskusili). Kvas je fermentirana pijača iz kvasovk, ni sladka, okus ima malo po pivu, a je brezalkoholno.
Po kosilu smo devuške šle v šoping, Matjaž pa v hostel, v upanju, da bo z mrtve točke premaknil našo zadevo okoli aviokart iz Pekinga nazaj domov.
Šoping bil je uspešen. Z Maričo sva kupili nekaj nezaslišanega- crocse. Ne sicer tistih najpogostejših, temveč japanke. Za vsak slučaj, kajti zdaj imamo po vsej tej hoji že pošteno utrujene nogice. Res je, da je pred nami tri dni v glavnem poležavanja na vlaku, a nikoli se ne ve.
Poleg tega pa smo kupile še nekaj obveznih suvenirjev in to na "naši" Arbat ulici, v bližini našega hostla. Tam so nam res dali sveže brisače in dovolili prho, kar je prišlo zelo prav, kajti tako kot v Peterburgu smi imeli v Moskvi lepo, sončno, toplo vreme.
Osveženi smo se odpravili na Jaroslavsky vokzal, od koder imajo odhod vlaki proti vzhodu. Povečerjali smo v gostilni na postaji, v neposredni bližini postaje nakupili še nekaj hrane in pijače za na vlak in to je bilo to. Ko smo na informacijah spraševali, s katerega perona pelje vlak za Tayshet, so se začudili, ker to ni najbolj običajna postaja za popotnike naše vrste.
Vlak je prispel na izhodišče malo pred polnočjo. Poleg naše male skupinice smo opazili še nekaj nahrbtnikarjev, vendar so oni očitno na drugem koncu vlaka. Mi smo v vagonu št. 5, naša ležišča so nekje na sredi vagona. Čeprav gre za vagon odprtega tipa, oz. tretjega razreda, ni tako zelo odprt. Pravzaprav v našem predelku manjkajo samo vrata, da bi se popolnoma ločili od drugih potnikov. V našem vagonu smo edini tujci. Sprva se nam je naša sprevodnica zdela stroga, ampak se je že omehčala in skrbi, da nas ne bi izgubila.
Prvo noč na vlaku smo malo prespali, malo predremali, malo prebedeli. Bilo bi udobneje, če ne bi bilo tako vroče, kajti klima napravane dela ali pa je sploh ni.
Sicer pa je vse skupaj podobno potujočemu kampiranju. Vsak ima pri sebi nekaj osnovnih kosov posode, na koncu vagona je samovar z vedno vročo vodo, tako da takoj po vkrcanju vsak odpre svojo malho in začne se življenje na vlaku. Ponoči smo se sicer nekajkrat za krajši čas ustavili, zjutraj pa je bila kmalu ena malo daljša postaja, ko smo lahko celo šli na wc na kopnem 😀.
Na naslednji postaji, ki je bila sicer le za nekaj minut, je pred našimi vrati stal starejši možakar z dvema vedroma borovnic. Eno vedro s petimi in drugo s tremi litri. Sprevodnica me je vprašala, če bi borovnice, pa sem rekla, da nam je tri litre preveč za nas štiri. Pa je vprašala, če si jih razdelimo in sem rekla ja. Tako smo dobili liter prvovrstnih gozdnih borovnic za 100 rubljev, kar je cca 2,5 evra in novo navezo z našo sprevodnico. Zdaj, ko gre mimo nas (ima kar nekaj dela, ker se trudi, da bi bil njen vagon čist in urejen), vedno nekaj reče ali vpraša. Ko smo se nazadnje ustavili, smo pohiteli v postajo, da bi se razgledali in pretegnili nogice, nam je zabičala, da moramo biti v 10 minutah nazaj, ker nas noče pustiti. Vlak nikogar ne čaka.
Zdaj smo že 18 ur na vlaku in priznam, da kar gre. Stalno se nekaj dogaja, tako da nismo še niti uspeli priti do vagona z restavracijo, zlasti ker smo za prvi dan hrano prinesli s seboj.
Sicer pa je na vsaki postaji kar nekaj žensk, ki nekaj prodajajo-od sladoleda, cigaret, prigrizkov, pa tudi celih obrokov. To bomo pustili za kak drugi dan.
Upamo, da bo na naslednji daljši postaji možno vzpostavit internetno povezavo s svetom in objaviti zapisano.
Upam, da je slo. Vsem prisrcen pozdrav iz hladnega Ekaterineburga na Uralu. Fotke sledijo na naslednji postaji
Ni komentarjev:
Objavite komentar