15. julij
Včeraj je bil spet en krasen dan. Zjutraj smo malo podaljšali spanje in se iz hotela odpravili na Moskovsko železniško postajo v St. Peterburgu, tam oddali kovčke oz. prtljago v hrambo in se odpravili proti Nevskemu prospektu (glavni aveniji) in cerkvama Kazanski in Prelite krvi. To je tista, ki je upravičeno najbolj znamenita. V živo sicer ni tako intenzivnih barv kot na(verjetno retuširanih ) razglednicah, a je vseeno čudovita. Zdaj je spremenjena v muzej. Vredno ogleda.

Bili smo tudi v Kazanski cerkvi, ki nima tipične podobe rusko pravoslavnih cerkva, je pa bila v njej ravno liturgija.

Po obisku Cerkve prelite krvi sem se jaz odpravila še na drugo stran Neve, na otok, na kateri se nahaja Trdanjava Sv. Petra in Pavla. Po legendi bi se naj na tem mestu kunec zavlekel v škorenj Petra velikega in on je tam sklenil postaviti trdnjavo, v njej pa vojaško postojanko in vojaški zapor, kamor je celo poslal svojega sina.

Kunec, kriv za Trdnjavo Petra in Pavla

Tam je tudi nekaj muzejev, med drugim tudi muzej mučenja in kaznovanja...

Rabelj čaka

Zvonovi cerkvi milo zvenijo, njen turn se vidi pa daleč, daleč...

Na otoku imajo Peterburžani celo plažo. Kopanje je sicer prepovedano, a to jih ne moti prav preveč.

Otok je z nekaj mostovi povezan z mestom, saj je St. Peterburg znan kot severne Benetke. Po Nevi, Mojki, neštetih kanalih se podijo manjši čolni, turistične barke, hidrogliserji.... ni da ni. Vodnega prometa je kar precej. Peter je bil tausednkistler, med drugim je osnoval tam tudi ladjedelnico, sam tesaril in rezbaril in učil druge, kako se gradijo ladje. Na vsakem koraku je videti tradicijo in povezanost z morjem in ladjami, nasproti Ermitaža je recimo postavljena Navtična akademija. 

Na enem od veznih otokov v labirintu kanalov sta postavljena dva stolpiča, če ju gledaš od daleč, se zdi,. kot da imata krila, če pa se približaš, vidiš, da sta to svetilnika z ladijskimi kljuni.

Obelisk s krili

Tu smo bili zmenjeni, da so dobimo ob pol petih. Jaz sem prišla malo prej, a nisem bila edina. Tudi Matjaž, Mariča in Petra so prej prišli, tako da smo se počasi odpravili proti Nevskemu prospektu, ker smo tam hoteli z metrojem do Moskovske železniške postaje (tam nas je čakal prtljaga). Vmes smo še nekaj popapcali da na vlaku ne bi omagali in ker smo imeli še malo časa, smo se podali na sprehod po Nevskem prospektu in peš prišli do:

Moskovski vokzal (žel. postaja) v St. Peterburgu

Prej, ko smo oddajali tam prtljago sploh nismo šli ven spostaje, temveč smo prišli z eno in odšli z drugo metro linijo, tako da sploh nismo vedeli, kako je videti od zunaj. Vsi smo ostali odprtih ust, da smo bili pravzaprav tako zelo blizu Nevskega prospekta. 

Sicer pa- od neutrudne hoje se zdaj že pojavljajo žuljčki in boleče nogice. 

Veseli smo bili, da smo že na postaji, malo smo še počakali, da se je ura odhoda približala, se malo umili in uredili za naš prvi tazaresni vlak in hajd na peron.

Tam pa- milijon ljudi, čeprav je bilo v dveh urah, kar je bilo objavljenega na semaforju, na sporedu vsaj pet odhodov za Moskvo. Vlaki so neskončno dolgi. 

Ko vlak stoji na postaji, mu ne vidiš konca. Lahko samo upaš, da je tvoj vagon nekje na začetku postaje, a po murfiju je bil naš vagon št. 2, kar je pomenilo, drugi vagon od začetka vlaka, tako da smo po peronu šli vsaj 300 m, da smo prišli do našega provodnika.

In ko smo se končno smeli vkrcat na vlak, smo jasno takoj naredili zastoj, tako da ni mogel nihče mimo. 

Vsa tista prtljaga seveda ni uspela najti prostor v škatlah, ki se nahajta po spodnjima ležiščema, tako da smo nekaj kosov namestili v višave. Bili smo prav razigrani, nasmejani, tako da smo bili po moje kar atrakcija, če že ne motnja. Kajti Rusi se načeloma kar grdo držijo. Redko kdaj ti redko kdo vrne nasmeh. Tak občutek smo mi dobili. Verjamem, da se jim ne da bratit kar z vsakim, ki pride mimo, ampak mi smo vsi štirje istega mnenja, da bi lahko bili malo bolj sproščeni. Verjetno pa se tudi to spreminja ali pa da je drugače v manjših mestih. 

Nekaj pa je res- čezvse se radi poročajo in to kar katerikoli dan v tednu. Pravijo, da je vsak dan dober za poroko. Tako da smo tudi mi vsak dan videli vsaj eno poroko. Pravzaprav v soboto in nedelje jih je bilo kar precej. 

No, kje sem ostala- prvo noč na vlaku smo uspešno prestali, spali malo tako, malo tako, ampak je kar bilo. Zjutraj me je prevodnik prijazno zbudiil, cca pol ure pred Moskvo, tako da smo imeli čas pospravit vsak svojo posteljo (tako kot smo jo sinoči pripravili) in se pripravina prihod v Moskvo. Saj smo že pravzaprav bili v Moskvi, na letališču, a zdaj je šlo zares.

To pa je tudi že nov dan- torek- na naši poti. Zdaj smo že malo bolj pogumni. Beremo že lajže in bolje razumemo nekatere stvari. Tudi metro (vsaj tistega v Peterburgu) smo obvladali, a glej ga zlomka, tukaj v Moskvi je sistem nakupa in koriščenja vozovnic drugačen. Kljub temu nam je uspelo že pred osmo pribremzat do Hostla. Izkazalo se je, da je hostel na najbolj priljubljeni peš-ulici v Moskvi, deset minut peš hoje od Kremlja (če nogice niso preveč utrujene). Prijazno so nam dovolili, da smo se očedili, oprhali in uredili, prtljago smo pustili na recepciji in se praktično takoj po improviziranem zajtrku odpravili v mesto.

Že ob 10:45 smo imeli namreč rezerviran ogled mesta po istem principu kot v Peterburgu- zastonj. Tokrat je bila z nami Irina, majhna po rasti, a velika po glasu- imela je mikrofon in zvočnik. Tovrstne oglede priporočam, ker se očitno res trudijo s svojim delom pridobiti čimveč suimpatij in povedati kar se da veliko, da imajo gostje občutek, da so res nekaj pridobili, se naučili, tako da jim ni težko odšteti tisto napitnino.

Zbrali smo se pred Cirl-Metodovim spomenikom in po krajšem uvodu prispeli do glavne atrakcije, dih jemajoče cerkvi Sv. Vasilija. Razglednice in druge slike so eno, realnost je boljša (mogoče zaradi naše prisotnosti ;-).

Ne samo jaz, tudi drugi so imeli nepravo predstavo o tem, kako je cerkev umeščena v prostor v relaciji z rdečim trgom. Kajti- do cerkve se nekako vzpenjaš, ker je na nekakšnem griču, ko pa prideš do nje, se odpre- Rdeči trg. Ti pa ostaneš brez besed, oziroma lahko rečeš le Vau!

Moj fotoaparat ni dovolj zmogojiv, da bi zajel vse naenkrat. Na eni strani pisana cerkev, na drugi zid Kremja, njemu nasproti trgovinski center Gum.... Enkratna kulisa za karkoli, ne le parade.

V glavnem-impresivno. V Gum smo šli, ker je to institucija, kot LaFayette ali Harrods, pa tudi dober sladoled imajo ;-)

Fontana v Gumu, kamor se hodijo slikat mladoporočenci

V Gumu in pred njim pa miljon rožic...

Mimo cerkve Marije Kazanske se pride do Moskovske nične točke- od tod se štejejo kilometri  različnih točk. Ravno prav za nas.

Irina nas je odpeljala še mimo nenehno zastraženega groba neznanega vojaka, in obeležij mest herojev in tu se je obhod končal.

A mi ne bi bili mi, če ne bi po kosilu nadaljevali obhod- tokrat po metrojih. Moskovski metro ni prav star, je pa zeloooo slikovit. Saj ne, da bi bile vse postaje tako slikovite, ampak nekaj jih je res zanimivih- od tiste pod Bolšoj teatrem, ki je okrašena s figurami plesalcev, muzikantov.... do tiste malo bolj bojevniške s partizani in vojsko in marmornitimi kipi športnikov. Prej je bilo bojda veliko obeležij, ki so kazale Stalina, a so večino pred nekaj leti nadomestili z drugimi podobami, tudi cerkvenimi, je pa res, da je povsod še veliko veliko zvezd.

No, po vsem videnem smo omagali, tako da smo se relativno kmalu odpravili do hostla, kajti jutri je še en dan za Moskvo, zvečer pa.....