Na vlaku od Ekaterineburga do Taysheta
Potujemo že tretji dan. Prepotovali smo že dve noči, pred nami je še ena noč, preden prispemo do Tajšeta. Vmes smo nekaj večjih postaj prespali, nekaj pa smo jih izkoristili za obisk zemeljskega toaleta, ki je vsak zase dogodivščina.
Tako smo se za pol ure ustavili v Ekaterineburgu in prešli v tapravo Sibirijo.
Pri Novosibirsku, glavnem mestu Sibirije, smo prečkali reko Ob, ki smo jo doslej v glavnem poznali iz križank. Zdaj smo že eksperti v organiziranju hitrega izstopa z vlaka in obiska postaj.
Naši prvi sosedje na vlaku so družina iz Ukrajine, babica in dedek, njuna hči z možem in dveletni vnuček Denis. Nihče ne govori nobenega tujega jezika, a nam je vseeno uspelo vzpostaviti kontakt v glavnem z malčkom.
Mariča je prinesla milne mehurčke, ki so fantiča zelo razveselili in ga za nekaj časa zaposlili. Mali je priden, simpatičen in zabaven, njegovi spremljevalci pa so vseeno mali zadržani. Potujejo v Irkutsk na obisk k babičinemu bratu, ki tam živi in tako kot mi, nameravajo narediti izlet na Bajkal.
Naša sprevodnica se je že čisto omehčala in zdaj že brez vprašanja pove, katero mesto je in če je kaj omembe vrednega. Povedala mi je, da delajo kar stalno na vlaku in potujejo v eni in drugo smer oz. kamor jih pač pošljejo.
Danes zjutraj, ko smo se ustavili na postaji Barabinsk, kjer smo stali pol ure, so na postaji čakale tetke s sušenimi ribami in nekaj druge pripravljene hrane. Najprej si nisem upala vzeti ribe, pa mi je sprevodnica Darja rekla, da je super in naj me ni strah. In sem eno vzela. Pojma nimam , katera vrsta je bila, ampak videti je bila zanimiva in lepo je dišala. In izkazalo se je, da je tudi zelo okusna, saj smo jo s slastjo pojedli. Okus je imela kot dimljena riba s priokusom pršuta. Njami.
Na vlaku je možno polnjenje elektronskih naprav. V našem tretjerazrednem vagonu sta dve vtičnici in glede na to, da je vagon poln, je treba biti pozoren, kdaj se vtičnica sprosti.
V glavnem na vlaku poteka vse v svojem redu, brez težav, zapletov ali izgredov.
Končno smo se tudi odpravili v vagon z restavracijo. Do njega smo prišli skozi še en vagon tretjega razreda in en vagon drugega razreda. Pri tem smo ugotovili, da očitno v našem vagonu klimatska naprava ne deluje, saj je bilo tako v tretjerazrednem kot tudi v drugorazrednem vagonu klima dosti prijetnejša kot v našem. Ampak zdaj smo oddelali že dober del tega tridnevnega bivanja na vlaku, pa to niti ni več tako pomembno. Restavracija ni bila polna, ampak saj tudi ura ni bila prava. Pravzaprav je res malo begajoče, da so vse ure na postajah in vlaku nastavljene na moskovski čas. Mi pa smo zdaj recimo že štiri časovne pasove naprej. Jutri zjutraj, ko prispemo v Tayshet, bo po moskovski uri pet zjutraj, po lokalnem času pa celo deset. Verjamem, da to koga zlahka zmoti.
Še eno stvar smo danes poskusili. Čisto kot pravi Rusi smo jedli instant juho. Rusi so za potrebe potnikov skozi čas in prostor do popolnosti razvili kuhinjo, ko samo z dodatkom vroče vode, ki je na vlaku v samovaru ne zmanjka, skuhaš juho, makarone, gres, kašo različne vrste in še in še. Tako je Mariča skuhala čisto pravo juho z rezanci in to v piskrčku, ki ga je prinesla od doma. Saj pravim-potujoče kampiranje na vlaku 😃
In še nekaj smo si privoščili danes-masažo nogic. Mariča je Matjažu in meni zmasirala noge, kar je seveda zelo pasalo.
Zdaj so nam pa ugasnili luči in gremo spat. Noč ne bo dolga, ker se zelo zgodaj začne daniti. Posebno še, ker potujemo proti vzhodu in s tem izgubljamo ure.
Potujemo že tretji dan. Prepotovali smo že dve noči, pred nami je še ena noč, preden prispemo do Tajšeta. Vmes smo nekaj večjih postaj prespali, nekaj pa smo jih izkoristili za obisk zemeljskega toaleta, ki je vsak zase dogodivščina.
Tako smo se za pol ure ustavili v Ekaterineburgu in prešli v tapravo Sibirijo.
Pri Novosibirsku, glavnem mestu Sibirije, smo prečkali reko Ob, ki smo jo doslej v glavnem poznali iz križank. Zdaj smo že eksperti v organiziranju hitrega izstopa z vlaka in obiska postaj.
Naši prvi sosedje na vlaku so družina iz Ukrajine, babica in dedek, njuna hči z možem in dveletni vnuček Denis. Nihče ne govori nobenega tujega jezika, a nam je vseeno uspelo vzpostaviti kontakt v glavnem z malčkom.
Mariča je prinesla milne mehurčke, ki so fantiča zelo razveselili in ga za nekaj časa zaposlili. Mali je priden, simpatičen in zabaven, njegovi spremljevalci pa so vseeno mali zadržani. Potujejo v Irkutsk na obisk k babičinemu bratu, ki tam živi in tako kot mi, nameravajo narediti izlet na Bajkal.
Naša sprevodnica se je že čisto omehčala in zdaj že brez vprašanja pove, katero mesto je in če je kaj omembe vrednega. Povedala mi je, da delajo kar stalno na vlaku in potujejo v eni in drugo smer oz. kamor jih pač pošljejo.
Danes zjutraj, ko smo se ustavili na postaji Barabinsk, kjer smo stali pol ure, so na postaji čakale tetke s sušenimi ribami in nekaj druge pripravljene hrane. Najprej si nisem upala vzeti ribe, pa mi je sprevodnica Darja rekla, da je super in naj me ni strah. In sem eno vzela. Pojma nimam , katera vrsta je bila, ampak videti je bila zanimiva in lepo je dišala. In izkazalo se je, da je tudi zelo okusna, saj smo jo s slastjo pojedli. Okus je imela kot dimljena riba s priokusom pršuta. Njami.
Na vlaku je možno polnjenje elektronskih naprav. V našem tretjerazrednem vagonu sta dve vtičnici in glede na to, da je vagon poln, je treba biti pozoren, kdaj se vtičnica sprosti.
V glavnem na vlaku poteka vse v svojem redu, brez težav, zapletov ali izgredov.
Prednji del našega vlaka
Končno smo se tudi odpravili v vagon z restavracijo. Do njega smo prišli skozi še en vagon tretjega razreda in en vagon drugega razreda. Pri tem smo ugotovili, da očitno v našem vagonu klimatska naprava ne deluje, saj je bilo tako v tretjerazrednem kot tudi v drugorazrednem vagonu klima dosti prijetnejša kot v našem. Ampak zdaj smo oddelali že dober del tega tridnevnega bivanja na vlaku, pa to niti ni več tako pomembno. Restavracija ni bila polna, ampak saj tudi ura ni bila prava. Pravzaprav je res malo begajoče, da so vse ure na postajah in vlaku nastavljene na moskovski čas. Mi pa smo zdaj recimo že štiri časovne pasove naprej. Jutri zjutraj, ko prispemo v Tayshet, bo po moskovski uri pet zjutraj, po lokalnem času pa celo deset. Verjamem, da to koga zlahka zmoti.
Še eno stvar smo danes poskusili. Čisto kot pravi Rusi smo jedli instant juho. Rusi so za potrebe potnikov skozi čas in prostor do popolnosti razvili kuhinjo, ko samo z dodatkom vroče vode, ki je na vlaku v samovaru ne zmanjka, skuhaš juho, makarone, gres, kašo različne vrste in še in še. Tako je Mariča skuhala čisto pravo juho z rezanci in to v piskrčku, ki ga je prinesla od doma. Saj pravim-potujoče kampiranje na vlaku 😃
In še nekaj smo si privoščili danes-masažo nogic. Mariča je Matjažu in meni zmasirala noge, kar je seveda zelo pasalo.
Zdaj so nam pa ugasnili luči in gremo spat. Noč ne bo dolga, ker se zelo zgodaj začne daniti. Posebno še, ker potujemo proti vzhodu in s tem izgubljamo ure.
Ni komentarjev:
Objavite komentar