Sobota, 26. julij

Sinoči, ko smo "pocepali ko muhe" in že skoraj zaspali, se je ulilo kot iz škafa. Matjaž pravi, da je v Ulaanbaatarju statistično julij najbolj deževen mesec. Zjutraj smo se zbudili v rahlo ohlajeno jutro in z lužami po naluknjanih cestah. Program, ki smo ga že davno nazaj rezervirali, bi se naj začel ob desetih, ko naj bi nas prišli iskat. Jaz sem vstala že ob šestih in bila vesela, da bom lahko uredila fotografije, ki se jih je že kar nekaj nabralo. Petra in Mariča sta še spali, Matjaž pa je tudi vstal malo pred osmo. Kmalu zatem je nekdo začel trkati na vrata, ker pač zvonca ni. Nekaj časa sva poslušala, pitem pa sem le šla do našega gostitelja, češ da nekdo trka. Izkazalo se je, da je to naša vodička, saj so njej naročili, naj nas pobere ob osmih. Prosili smo jo, naj nam da nekaj časa, da se uredimo, tako da smo uradno naš današnji program začeli ob devetih. Vodička in voznik sta nas odpeljala približno 80 km ven iz mesta po asfaltirani ceti. To ni tako brezvezen podatek, da je cesta asfaltirana, kajti že asflatirane ceste so polne lukenj in to takih, da se v njih skrije celo jagnje. Ko pa se podaš na neasfaltirano cesto, je to, kot da bi se vozil po Veliki planini na nezvoženih poteh.
Na poti iz središča mesta smo že lahko opazovali mešanico hiš, večjih in manjših in jurt oz.gerov.

Mešano naselje

Ustavili smo se še na črpalki. Gorivo stane cca med 1600 in 1800 enotami lokalne valute. En euro je cca 2500 enot, tako da gorivo za naše razmere deluje poceni. Vendar je povprečna plača približno 350 eurov, tako da girivo v teh razmerah niti ni tako poceni. Zanimivo je, da so nasploh med najbolje plačanimi delavci rudarji in še bolje rudarski inženirji. Ti zaslužijo za tukajšnje razmere vrtoglavih 2500 Eurov, vendar prostih delovnih mest ni.

Cene goriv

Pisava, ki jo uporabljajo je ruska cirilica, vendar je jezik mongolski, nam nerazumljiv. Pisava je ostanek socialističnih časov, ko je bila Mongolija zelo povezana s SZ. Originala mongolska pisava je pisana v stolpcih, na prvi pogled je meni, laiku, podobna kitajskim pismenkam, vendar je "mehkejša".

Pisanje na enem vrtiljaku pri budističnem templju v Terelju

Končno smo zapustili strnjeno mesto. Na poti smo se peljali mimo nekaj novozgrajenih ali še v gradnji satelitskih naselij, zgrajenih za tiste, ki si lahko privoščijo beg iz zlasti pozimi onesnaženega mesta.

Glavno onesnaženje je pozimi, ko si v pomanjkanju lesa hiše, barake in drugo ogrevajo z vsem mogočim materialom, ki onesnažuje zrak. Toplarne, ki bi oskrbovala mesto s toplo vodo in ogrevanjem pa ni.
Peljali smo se proti vzhodu, proti nacionalnemu parku Terelj. Pokrajina je čudovita, rahlo gričevnata, zelo zelena, z reko, ki se vije po dolini in pravzaprav teče skozi UB.

Spotoma se vidijo cela naselja jurt/gerov, črede konj, govedi, ovc, koz in celo jakov. Mimogrede vidiš jezdece, male in velike, kajti tukaj je to nuja in način življenja.
Najprej smo se ustavili pri tipični družini nomadov oz. rejcev konj. Pričakali sta nas babica in vnučka in nam razkazali tipično domovanje. Vse je v enem prostoru,

vključno z ognjiščem in satelitsko televizijo 😂.

Gospa gostiteljica nam je povedala, da ima 5 sinov in eno hčerko in da so vsi že oženjeni in s svojimi domovi. Do pred kratkim so imeli 1000 glav živine, vendar jim je v zadnjih dveh hudih zimah kar nekaj živali poginilo, tako da imajo zdaj "le" še 600 glav. Načeloma, ko gre otrok od doma, dobi nekaj premoženja za začetek samostojnega življenja. Ker je v Mongoliji največje bogastvo prav živina, pomeni to da otrok dobi določeno število glav. Tudi pri njih je bilo tako. Vendar, ker so vsi otroci razen najmlajšega odšli v mesto, je na najmlajšemu, ki se je nedavno poročil, ostalo da skrbi za živino. To mu sicer ki ravno najbolj pogodu, vendar se je vdal v usodo.
Gospa nam je postregla z nekaj tipičnimi jedmi- v glavnem z mlečnimi polizdelki in izdelki. Nam je bilo najbolj všeč nekaj, kar je bilo rumenkaste barve, podobno strjenemu medu, rahlo sladkastega okusa, a še vedno mlečno. To se je na kruhu skupaj s sirom, podobnim paškemu ali parmezanu. Za pit smo dobili njihov tipični napitek, nekaj med čajem in mlekom.

V samem geru je en prostor, razporejen glede na strani neba, v sredini je kuhalnik z dimnikom, speljanim neposredno skozi središče gera. Ob straneh sta moški in ženski del. Atmosfera je prijetna, zaradi načina prezračevanja hladna, pravijo da je pozimi prijetno Toplo. To jim bomo verjeli na besedo (ali prišli ob priliki preverit).

Po obisku družine smo se napotili proti največjemu samostoječemu kipu konjenika- Džingiskana. Postavljen je na hribčku, na mogočnem podstavku, izdelan pa je iz nerjavečega jekla. V njegovi konstrukciji sta dva muzeja posvečena Džingiskanu in gradnji tega megalomanskega kipa, dvigalo po katerem se lahko povzpneš v glavo konja, notri je tudi restavracija in trgovina. Ni kaj, ogromen konjenik 30 metrov visok in viden daleč naokoli.

Ena od obveznih stvari v Mongoliji je tudi fotografija z ogromnimi ptičurinami 

Ni mačji kašelj držati tega mogočneža

Našo pot smo od Džingiskanovega kipa nadaljevali proti nacionalnemu parku Terelj. Spotoma smo se tik pred nevihto ustavili ob poti, kjer so mongolski otroci ponujali ježo na kamelah. Petra in Matjaž sta se opogumila...

Komaj smo se dobro napotili naprej proti Terelju, je začelo grmeti in se bliskati in ulilo se je kot iz škafa, a mi smo kljub temu nadaljevali pot delno asfaltirani cesti, delno po rečni strugi, delno po brezpotju po pokrajini, zeleni kot pri nas v začetku pomladi in delno poraščeni z iglavci. Skozi gost dež smo bolj slutili kot videli okoliške gore. 

V parku Terelj smo bili namenjeni do budističnega templja, ki so ga pred davnimi leti zgradili kot molilnico in prostor za razsvetljenje.

Nekaj bistrih misli na poti proti Templju

Kljub dežju je bilo obiskovalcev kar veliko in sčasoma se je, ko smo punce hodile od "parkirišča" proti templju, razjasnilo. Matjaž, ki ni imel s seboj dežnika oz. anoraka, se je odločil, da ostane v avtu. Takrat šele smo videle, kako lepa je pokrajina, zelo podobna našim srednje visokim goram.

Mariča je na poti k templju našla čisto prave mongolske planike

Tempelj ni velik, je pa zasnovan tako, kot mira biti, vključno z vrtljivimi bobni, ki so postavljeni okoli treh zunanjih sten. Da bi priprošnja ali priporočilo ali razsvetljenje resnično delovalo, je potrebno zavrteti vse bobne (tudi če nisi zagrizen pristaš budizma). 

Drugo priljubljeno "verovanje" oz. gibanje v Mongoliji je šamanizem, za katero so značilne gomile kamenja, postavljene na različnih krajih, brez nekega napisanega pravila. Načelo šamanizma, če sem prav razumela, je neposredna povezava med naravo in človekom in človekovo neuničevanje narave, pač pa prilagajanje.

Značilno šamansko obeležje

Na poti od samostana proti UB smo se ustavili še za obvezno fotografiranje ogromne skale, ki ima podobo želve.

Kamnita želva

Razveselili pa smo se tudi, ko smo naleteli na čredo jakov.

Naš dan je bil zdaj skoraj popoln. Počasi (malo zaradi gneče na cesti, malo zaradi lukenj na cesti) smo se vrnili v Ulaanbaator. Vodičko in šoferja smo prosili, naj nas odložita v centru mesta, da bomo šli še nekaj pojest, a nas vodička ni hotela pustiti samih in nas je pospremila do State department stora (najbolj eminentne blagovnice v mestu) in nam pomagala pri naročanju hrane. 

Tam smo hoteli kupiti še nekaj spominkov, a so se bankomati in bančne kartice uprle, tako da z nakupi ni bilo nič. Naše potovalke in kovčki so nam bili pa hvaležni....

Tako smo se po kosilu, pri katerem nam je pomagala naša vodička, odpravili proti našemu trenutnemu zatočišču. Žal si imena vodičke nisem zapomnila, je pa bila to zelo izobražena mlajša gospa, ki se je med drugim šolala na univerzi v Denverju, ZDA, kjer je študirala humanistične vede. Kljub boljšim pogojem za življenje v ZDA, se je odločila za vrnitev v Mongolijo, kjer je oz. dela za različne mednarodne organizacije, vključno z OZN, največkrat kot tolmačka/prevajalka in ji je vodenje hobi in dodaten vir zaslužka. Turizem je v Mongoliji pomemben predvsem v treh-štirih poletnih mesecih, pozneje z jesenjo, pa vse do pomladi je turistov zelo malo, tako da samo od vodenja ne bi mogla preživeti.

Stanovanje (ki je sicer navedeno kot hostel na spletni strani hostelworld) se nahaja v bližini Ankarske ulice. Mongolija je skozi zgodovino imela močno povezavo s Turčijo in tudi danes v delu Mongolije živi turška narodna manjšina z vsemi manjšinskimi pravicami. Zato tudi v UB najdemo ankarsko ulico s čudovitim kipom derviša.

Kip derviša na Ankarski ulici

O, še nekaj nas je razveselilo na poti skozi UB. Na eni od stavb blizu centra nas je prijetno presenetil naslednji reklamni napis:

Očitno je naša industrija dobro prisotna v tem oddaljenem koncu sveta. V Rusiji smo kaj takega pričakovali, tukaj v Mongoliji pa niti ne, zato je bilo presenečenje toliko bolj deležno naših glasnih vzklikov.