28. julij - Peking
Naš program v Pekingu se je pričel takoj po prihodu z vlakom. Pričakala sta nas vodič in kombi s šoferjem in seveda 2 milijardi Kitajcev. Polovica njih je zagotovo bila ob našem prihodu na postaji.

Želeli smo iti v kolikor toliko normalne toaletne prostore, a teh na postaji ni, zato sta nas odpeljala do "javnih toalet" in to kar direkt v Marriot hotel. Ne bi moglo biti boljše. Tukaj je bil tudi avtomat za menjanje denarčka, tako da smo ubili dve muhi na en mah.
Zdaj se je odkrivanje Pekinga lahko začelo. Najprej smo se odpeljali v enega od hutongov. Hutong je značilna stara mestna četrt, iz kakršnih je bil včasih sestavljen Peking (ali druga mesta). Ko se je prd približno 20-imi leti začela modernizacija Kitajske, so hutongi začeli izginjati, vendar so v obdobju izgradnje mesta za olimpijske igre ugotovili,da gre pravzaprav za kulturno dediščino in zdah načrtno ohranjajo ta strnjena naselja znotraj megalomanskega modernega velemesta.

Skozi hutong smo se peljali s tipičnim trikolesnikom, ki ga poganja kolesar. Sodobni trikolesniki so tudi na motorni pogon, a tisti pravi je še vedno na nožnega. Hiše v hutongih so praviloma sive barve z nekaj rdečkastimi podrobnostmi in nekaterimi barvito okrašenimi vhodi. Hiše so zgrajene okoli osrednjega dvorišča, od finančnega stanja prebivalcev pa je odvisno število prostorov in površina.
Iz hutonga smo se odpravili čez "srebrni most" do stolpa z bobni in stolpa z zvonom, dveh podob Pekinga, ki se pogosto pojavljata na razglednicah. Njega dni sta služila za orientacijo tako v času kot prostoru.

Od tam je sledil obisk čajne hiše, kjer smo degustirali nekaj zelo dobrih, dišečih čajev in bili poučeni o njih učinkovinah, pravilni pripravi in pravilni tehniki pitja čaja. Cela znanost.

Naša inštruktorica pitja čaja

Seveda smo na koncu tudi nekaj čajnih dobrot kupili.
Naš organiziran ogled mesta je bil s tem za prvi dan končan, sledil je odhod do hotela.
Bil je skrajni čas. da se normalno umijemo in spravimo v red.
Na recepciji smo spet naredili cel zastoj, kajti dekle na recepciji še mandarinščine očitno ni obvladalo, kaj šele angleščino. Tudi princip bukiranja sob in nameščanje ji je delalo preglavice. Morda smo k temu pripomogli tudi mi, ker smo imeli rezervacijo najprej dve sobi za dve noči, potem pa še dve sobi za eno noč. Plačat smo hoteli vse skupaj, ona pa je na vsak način hotela računat vsako posebej. Skratka, kar nekaj časa je trajalo, da smo prišli do sob.
Hotel ni ravno s petimi zvezdicami, a za potnike s transsibirske železnice je bila kopalnica s tekočo toplo vodo in postelja normalnih dimenzij in s čisto posteljnino pravo razkošje. Največja odlika izbranega hotela pa je lokacija, saj se nahaja na 5 minut hoda od glavne peš ulice v mestu, prav toliko od najbližje postaje metroja, 15 minutod vhoda v Prepovedano mesto in Trga nebeškega miru.

Vve sorte oreščki v sladkem prelivu na "food street"

Naš vodič nam je sicer zabičal, naj ne hodimo daleč in naj smo ob mraku nazaj, a mi ga kar nismo mogli ubogati. Wangfujing ulica je zelooooo živahna, na njej so trgovine z res zvenečimi blagovnimi znamkami, pa tudi trgovine s spominki, čaji, knjigarne, nakupovalne mega hiše, veleblagovnice, skratka ni da ni.
Na začetku Wangfujing ulice je je pravokotno na njo ena gasa, ki ji ne vem imenan vsi pajo poznajot kot food street. Nabor hranen ki jo ponujajon je več kot ekzotičen. Tukaj je le nekaj primerov:

Na Wangfujing ulici je polno varnostnikov, tako da se nismo počutili ogrožene. Res pa je, da smo bili utrujeni, zato smo se vseeno kar kmalu po stemnitvi odpravili nazaj proti hotelu. Na poti proti hotelu smo v neposredni bližini našli lokalno restavracijo s samimi lokalnimi jedci in se odločili preizkusiti srečo. In imelismo jo. Jedi, ki smo jih naročili, so bile zelo okusne, (Petra je bila čez vse navdušena nad juho), račun je bil pa komaj nekaj nad 14 evrov za vse štiri, pa še vsega nismo uspeli popapcat.
Tako smo nekaj po deveti uti zvečer zaključili naš prvi dan v Pekingu.