27/28 julij- na vlaku od Ulaanbaatorja do Pekinga

Naš vlak je po voznem redu imel odhod ob 7:15, kar je seveda pomenilo, da moramo vsaj ob šestih iz stanovanja, če hočemo biti eno uro pred odhodom na postaji. Budilka je brnela že ob petih.
Z našim gostiteljem smo se zmenili, da nas bo zapeljal na postajo in res smo se uspeli vsi štirje skupaj s prtljago zbasat v njegov avto s torbami v naročju. Vožnja do postaje je trajala nekaj minut, a če bi šli peš, bi rabili kar več kot eno uro, roke bi imeli pa do tal, ker bi morali prtljago v glavnem nosit. Vleka prtljage po pločniku ali cesti je nemogoča zaradi luknjastih površin.

Uspešen prevoz od stanovanja do žel. postaje

Glavna postaja za potniški promet v UB ima le en peron in dva tira, kajti tukaj ni množice prihodov in odhodov in smeri potovanja tudi ne. Pa potnikov tudi ne.

Za našo varnost na vlaku je skrbel Supermen

Mongolija je OGROMNA. To je ena največjih držav na svetu, a v njej živi le približno 4 milijone ljudi in polovica od tega prav v UB.
Naš vlak je prispel kakšne pol ure pred predvidenim odhodom. Tokrat je bil to kitajski vlak s kitajsko posadko. Za razliko od ruskih sprevodnic so bili zdaj na vlaku sami moški sprevodniki, še vedno po dva na vagon.

Vlak je bil v principu tak kot ruski vlaki, pa vendar smo imeli občutek, da je slabši. Potniki na vlaku so bili pretežno Kitajci, vsaj nam se je zdelo tako. Nekaj je bilo tudi ne-Kitajcev, ne-Mongolcev in ne-Rusov. Celo nekaj je bilo tistih, ki so bili na vlaku iz Irkutska do Ulaanbaatorja. Posebej smo si zapomnili en par Argentincev, ki sta se že na prejšnjem vlaku kar naprej nekaj pritoževala.

Torej, vkrcali smo se uspešno in uspešno zasedli naš kupe. Kmalu sta nam sprevodnika prinesla posteljnino, a ta ni bila lepo spakirana v vrečke kot na ruskih vlakih. Udobno smo se namestil in Petra in Mariča sta zastavili kvartopirstvo, jaz sem pa v glavnem bingljala na hodniku, kajti klima ni delovala, ventilator, ki je bil v kupeju in smo ga prižgali, pa ni bil dovolj.

Na hodniku so bila nekatera okna odprta, tako da sem se lahko prezračevala in fotografirala pokrajino.

Na prvi pogled se zdi pokrajina dolgočasna, vendar ni. Sprva smo se po nekaj ovinkih začeli dvigovati in to celo skozi borov gozd in gozd vetrnic.

Potem smo se kar nekaj časa vozili po valoviti planoti, na kateri smo na vsake nekaj časa lahko opazili osamljeno jurto oz. ger in čredo. Včasih je bila to čreda goveda, včasih koz, največkrat pa čreda konj. In celo nekaj čred kamel smo videli.

Pokrajina še zdaleč ni dolgočasna. Ko večina pomisli na puščavo, pomisli na neskončne količine peska, vendar je puščava Gobi le v dveh odstotkih peščena. Ostalo je poraščeno z nekakšno travo, in celo z zelenimi oazami brez palm. Na vsaj vsake pol ure se železnica celo vije skozi vasi in manjša mesta. Naš vlak se ni ustavil na vsaki postaji. Kakšne tri ure od pričetka poti smo se za nekaj minut ustavili v mestu Choir, kjer stoji spomenik prvemu (verjetno zaenkrat tudi edinemu) mongolskemu astronavtu.

Pokrajina je neizmerna, veličastna, neskončna. Nekaj časa je bilo ne čisto jasno, nekaj časa smo v daljavi videli črne oblake in skoraj upali smo, da se bo ulilo, pa se ni. Bilo je zelo vroče in vetrovno, tako da smo lahko v daljavi videli, kako nosi pesek.
Na enem izrazito ravnem delu rumenkasto rjavkaste pokrajine smo lahko opazovali tri nekakšne rdeče grebene ali kuclje ali skalnate masive.

Slika je zelo podobna Uluruju, tistemu rdečemu osamelcu sredi Avstralije. Skratka, kljub navidezni enoličnosti, pot čez Mongolijo ni dolgočasna.
Pred večer smo prispeli do mongolskega obmejnega mesta Erenhot. Tukaj se je več ali manj ponovila zgodba z rusko-mongolske meje.

Neskončno, na videz "tja v tri dni" čakanje na obmejno kontrolo, ki traja kakšni dve uri. Vzeli so nam potne liste, jih odnesli in preverili in potrdili, pogledali po kupeju, če morda ne skrivamo kje kakšnega slepega potnika in nas spustili naprej.
Po kratki vožnji do kitajskega obmejnega mesta Erlan se je zadeva ponovila. Spet so nam vzeli potne liste in jih odnesli in čez kakšno uro prinesli nazaj. Dokler traja kontrola seveda nihče ne sme z vlaka, na vlaku pa so tualete zaprte, tako da je to za nekatere prav nadležno.

Pridno smo izpolnjevali različne obrazce

Še dobro da smo imeli s seboj za en kubik raznih vlažilnih in razkužilnih robčkov.
Vsa ta obmejna kolobocija se zaključi tako, da potnike "naženejo' z vlaka na postajo in jim zabičajo, da morajo čez dve uri biti spet nazaj. Med tem časom odvlečejo vlak nekam, kjer izvedejo manevr menjave podvozja, kajti ruska in mongolska železnica imata širše tire od kitajske. Ne vem po kakšnem ključu je nekaj potnikov ostalo na vlaku in so šele pozneje, ko je vlak bil spet na postaji, lahko za nekaj minut izstopili in z malo sreče šli na zemeljske tualete. Verjamem, da ni najbolj prijetno tja v tri dni še dodatni dve uri sedeti na vlaku, če te nekam tišči, tako da celo razumem razburjanje tistih dveh prej omenjanih Argentincev, ki sta malone vpila, da so Kitajci zverine.
Kot rečeno, mi smo bili med tistimi, ki so nas izpustili na postajo, ampak to ni pomenilo, da smo imeli tam kakšno udobje, saj so nas napotili ven iz postaje in postajo zaklenili.

Tako smo kakšni dve uri vedrili sredi noči po Erlanu in nekaj časa iskali bankomat, kjer bi lahko dvignili nekaj yuanov. Slednjič smo našli bankomat, ki je bil pri volji in je Matjažu celo dovolil dvig, meni pa ne.
Sicer pa mesto Erlan ni neka vas. To je mesto s skoraj toliko prebivalci, kot jih ima Slovenija, a priznam, da zanj pred to potjo niti slišala nisem.
Minutko preden so nas spodili z vlaka so nam dali listke, bone za kosilo in zajtrk, s čimer so nas popolnoma zmedli. Najprej smo mislili, da nas na postaji čaka obrok, ampak ni bilo tako. Potem smo mislili in Matjaž se je celo zapodil v vagon restavracijo, da bi se zagrebel za hrano, pa tudi to ni bilo tako. Nekaj nam nikakor ni štimalo. Ko mi je mongolska posrednica že aprila rezervirala karte, je bilo rečeno, da ima ta vlak prihod v Peking ob 8:05 naslednje jutro. Če pa smo gledali časovnico, ki je objavljena v naši bibliji, bi moral prihod biti nekje okoli poldneva.
Izkazalo se je, da so nam pripravili ob pol sedmih zajtrk. Z Matjažem sva šla v restavracijo, Mariča in Petra pa sta ostali v kupeju, tako da sva jim jajčka, kruh in marmelado prinesla tja. Po zajtrku smo pridno pospravili kupe, zložili posteljnino, uredili prtljago in bili pripravljeni na izkrcavanje. Ura je bila osem, o Pekingu pa ne duha ne sluha.
Nekje ob pol enajstih je meni kapnilo. da očitno tisti listki za kosilo tudi nekaj pomenijo, saj je bilo na njih napisano "kosilo od 10:30 do 11:30". nismo imeli kaj izgubiti in smo vsi štirje odcapljali v restavracijo. Tam pa-polno ljudi in vsi z istim ciljem-nahraniti se. Hrana je bila prav okusna, naši želodčki pa zadovoljni.

Čez približno eno uro smo prispeli v Peking. Tam naj bi nas čakal naš vodič. Malo sem bila v dvomih, ker že takrat, ko sem pekinški agenciji sporočila, kdaj in s katerim vlakom pridem, za ta vlak niso vedeli. Trdili so, da noben vlak ne pelje v nedeljo iz Ulaanbaatorja v Peking, ampak mi smo bili na tem vlaku!!!
Ker so mi bili poslali telefonsko številko našega vodiča, sem mu že prej poslala sms, kdaj približno pridemo. Odgovora ni bilo, tako da me je že malo skrbelo.

Vozili smo se mimo neskončnih polj koruze....

...umetnih in naravnih jezer...

...in ribnikov s cvetočimi lotusi

V Peking smo resnično prispeli okoli poldvanajstih,se skobacali z vlaka in pogumno zakoračili proti izhodu. Hkrati smo doživeli manjši šok. Če smo prej na peterburški ali moskovski železniški postaji mislili, da je gužva, ni bilo to nič v primerjavi z mravljiščem na pekinški postaji. Mislili smo, da bo nemogoče najt vodiča, a nam je vseeno kar kmalu uspelo. Tudi on je rekel, da za ta vlak niso vedeli in tudi, ko je spraševal na postaji, kdaj pride vlak št. 4, za ta vlak niso slišali. Hecno. No, najpomembnejše je, da smo se sestali z vodičem Semonom in da se je lahko pričela naša dogodivščina, imenovana Peking.