2/3. avgust - iz Pekinga čez Arabske Emirate. Rim in Benetke domov

Ker je vsega enkrat konec, je prišel tudi konec našega popotovanja. Čakala je le še pot domov. Že v začetku zapisov sem napisala, da imamo težave z letalsko vozovnico za vrnitev domov. Ko smo bili na poti, smo kar nekaj dni porabili za neuspešno komunikacijo s prodajalcem naših vozovnic, ki je nekje med Grčijo in Veliko Britanijo. Dandanašnji se vse več dogaja nekje v vesolju. Tudi tele naše vozovnice so se zataknile nekje na petem kamnu od sonca.

Vkrcavanje in izkrcavanje zdaj že v miže obvladamo

Še dobro, da so na semaforju napisi tudi v latinici

Sončni vzod nad Arabskim polotokom

Polet iz Pekinga v Abu Dhabi smo imeli po prvotnem planu ob 1:30 v soboto. Ta je držal, tako da smo zgodaj zjutraj prispeli v Abu Dhabi. Naslednji let bi naj bil ob desetih zvečer za Rim, a za tega se je že ob odhodu vedelo, da je odpovedan in da bomo proti Rimu leteli v nedeljo zjutraj. Ni nam prišlo na misel, da bi morali biti upravičeni do prenočišča, a po toči zvoniti je prepozno.
Že prej smo načrtovali, da bomo dan po možnosti izkoristili za obisk Abu Dhabija in Dubaia.
Najlažje bi to izvedli, če bi najeli avto in se odpeljali na izlet. Gašperja, našega IT mojstra, sem prosila (ker iz Kitajske nikakor nismo mogli zlezt v noben brskalnik), da nam je rezerviral avto. Gašper nas je opozoril, da zahtevajo mednarodno vozniško dovoljenje, a smo mislili, da je to bolj ena taka papirnata zahteva. Izkazalo se je, da brez mednarodnega vozniškega dovoljenja z najemom avtomobila ne bo nič. Matjaževo prepričevanje punce pri rent a car-u ni obrodilo sadov, naj je še tako trdil, da je že velikokrat brez težav najel avto v tujini. V ZAE to ji mogoče in pika.

Kaj pa zdaj? Da visimo kokr eni lustri cel dan na letališču ni niti najmanj zabavno. Treba je izkoristit priložnost in dejstvo, da viza za obisk ZAE ni več potrebna. Tako smo se zdilali in najeli avto s šoferjem. Cena je bila veliiiiko višja, kot bi bil sam najem, a na koncu smo bili enotnega mnenja, da je bilo vredno.
Jaz sem pred dvemi leti bila pri moji sošolki iz gimnazije in dolgoletni prijateljici Tamari na obisku v Dubaiu, ker Tami tam že nekaj let živi. Res je, da sva se šele nedolgo pred tem po ne vem koliko letih preko FB-ja znova našli, a nekatere osebe v življenju nevidna nit poveže za vedno in četudi minejo leta, se ob vnovičnem srečanju zdi, da lahko nadaljuješ pogovor tam, kjer si nekoč nehal.
Tako sem se na poti iz Avstralije ustavila pri Tami na eno tako podaljšano kavo in ona mi je več kot prijazno razkazala Dubai in sosednji Abu Dhabi.

Zdaj nam je na tej naši dogodivščini to kar prav prišlo. Jaz sem bila kar suverena, ko sem z našim šoferjem načrtovala itinerer in se z njim sproti dogovarjala, kaj je naslednja točka interesa. Tako smo v enem dnevu na kratko videli tiste najbolj znane točke teh dveh neverjetnih mest.

Imeli smo zelo skuliranega indijskega šoferja s popolnoma novim leksusom (na števcu je imel 14 km- mi smo bili prvi potniki). Gospod šofer nas je tako popeljal v Marino Dubai, na palmo, v neposredno bližino hotela v podobi jadra, na plažo Jumeirah, v Mall of Dubai pod najvišjo stavbo na svetu, potem pa v Abu Dhabiju v neposredno bližino Ferrarijevega zabaviščnega parka, na območje dirkališča formule 1, zapeljal nas je do prečudovite mošeje in za finale na vip vhod v hotel-palačo, kjer smo si privoščili zlato kavo in sladice. No, tukaj pri hotelu je bil tudi naš šofer presenečen, da so nam dovolili, da smo se pripeljali do vip vhoda.
Če bi se sami vozili, najverjetneje ne bi uspeli videti vsega tega, ker bi bistveno več časa porabili za orientacijo na poti, tako pa smo lahko uživali v vožnji.
Dan je bil, kot se za julij spodobi, zelo vroč- ves dan je bilo 40. Žal je bila čez ves dan pokrajina zavita v vročinsko meglico, le ko smo bili ob mošeji, se je pokazalo modro nebo. Avto in vsi prostori, ki smo jih obiskali, tudi letalušče, pa je ohlajeno na temperaturo, ko človeka kar zazebe.

Prva postaja -Marina Dubai

Pred hotelom Atlantis na znameniti palmi

Nisem si mislila, da bom tako kmalu spet tu

Mariča je na Jumeirah beach preverila toploto morja in nabrala školjke

Besede niso potrebne

Ferrari park v Abu Dhabiju

Matjažu se je uresničila še ena življenjska želja

Upam, da res...😃

Raj za oblikovalce

Čudovita mošeja

Skoraj bi bila zakuhala

To bi bila lako tudi razglednica

Človek se ne more upretin da ne bi "škljocal"

Steber, okrašen z biserovino

Ogromni lestenci s Swarovskimi kristali in poldragimi in dragimi kamni

Marmorna tla

Etihad stolpiči

Uresničitev še enih sanj - "zlata kava" (Matjaž sicer ne pije kave)

S Calabresem proti Rimu

Tudi v Sloveniji imamo lep sončni zahod (nad Sežano)

Joj, mami, kako si pa vse to stlačila v dve torbi?

Zvečer nas je šofer dostavil na letališče, našli smo prostor, kjer smo se ukampirali, počakali jutro in se vkrcali na letalo Alitalie in se odpeljali proti Rimu. Polet je trajal slabih šest ur. Ker naše aviokarte še vedno niso bile čisto jasne, nismo imeli vstopnih kartonov za let iz Rima v Benetke. Te smo morali dobiti v Rimu v tisti uri med dvema letoma. Kolikor se je dalo hitro,  smo se izkrcali iz letala in tu sem bila očitno že tako utrujena in skoncentrirana na naslednji korak, da sem v predalu za prtljago pozabila vrečko z zadnjim nakupom na Abudabijskem letališču. Kupila sem bila tri 'zavojčke čaja, ki sem se ga prav veselila. Med vso kolobocijo s kartami sem jaz uspela še oditi na letališko policijo, kamor so me napotili, ko sem na informacijah vprašala, če je kakšna možnost, da pridem do pozabljene vrečke. Prijazen policaj, oz. karabinjer me je poslušal in poklical na gate, kamor smo pristali. Mojih čajev se je nekdo očitno zelo razveselil, kajti vrečke niso našli. Našli pa so tam nekje okoli mojega sedeža ŠTIRI rožne vence. Ta pa je dobra... Nisem mislila, da so tisti čaji bili tako hudo dobri, da je goreč vernik ali vernica zamenjal svoje rosarie zanje. Naj mu ali ji teknejo.
Še dobro, da je naš avion za Benetke zamujal, saj je dekle na Alitaliinem okencu porabilo skoraj celo uro, da nam je dodelila sedeže. Letalo je bilo namreč polno. In ko smo se dejansko ukrcali, se je izkazalo, da midve s Petro še vedno nimava sedežev. Ne vem, kaj natanko se je zgodilo, ampak slednjič sva le dobili sedeža.
Je pa zanimivo, da je bila na tem letalu posadka sestavljena iz samih moških. Tega še nisem doživela.
Na letališu Marco Polo smo počakali kakšne pol ure na naš prevoz. Presenečeno smo ugotovili, da to ni kombi temveč avtobus, ki se je napolnil do predzadnjega sedeža. Pa naj kdo reče, da smo Slovenci zapečkarji.
Pot do Ljubljane se je kar malo vlekla, a končno smo malo pred deveto zvečer le prispeli na Dolgi mosta, kjer smo pred 24-imi dnevi začeli to čudovito potovanje.
In zdaj šele sem si lahko oddahnila.
Kar nekaj časa bo potrebnega za ureditev vtisov, fotografij. V pomoč mi/nam bodo tudi ti zapiski, za katere upam, da so bili dovolj zanimivi, da bodo navdušili ali navdihnili še koga, da se bo podal na to izredno zanimivo pot.

Za napotke, dodatne informacije, fotografije me/nas kontaktirajte.


P.S.
Veliko lepega, zanimivega, poučnega, presenetljivega smo videli in doživeli. S Petro sva na poletu med AD in Rimom poskusile v različnih kategorijah izbrati tisto najžlahtnejše, a naloga ni niti malo lahka.