30/31. julij - Peking in veliki kitajski zid
Po zajtrku smo se odjavili iz sob in deponirali večje kose prtljage, kajti danes ne bomo prespali v mestu. Po ogledu poletne palače smo se namreč odpravili do zidu.
Poletna cesarska palača se nahaja na severozahodnem obrobju Pekinga. Sem so se cesarji umaknili iz poleti vedno vročega mesta.

V soparo odet umetni otok, povezan z mostom

Palača je zgrajena ob jezeru, v velikem parku (tukaj je itak vse ogromno). Jezero spominja na Blejsko 😁, saj je v/na njem otok, samo ta ni naraven, temveč umeten. Po jezeru se vizijo ladjice in v sončnem vremenu bi bila podoba res idilična, tako pa smo morali uporabiti malo domišljije.

V enem od pristanov se nahaja ladja, izdelana iz kamna, ki seveda nikoli ni plula.

Ob jezeru je eden od cesarjev dal narediti pokrito sprehajalno pot za svojo mamo, da ji na sprehodih ne bi nagajalo sonce. Ta koridor, izdelan v značilnem kitajskem slogu,  je dolg 700 metrov, je lesen in čudovito poslikan.

700 m dolga pokrita sprehajalna pot

Poslikave na stropih...

...ob straneh

To je bil kljub ne sončnemu vremenu, vlagi in gneči, lep sprehod.

Naš vodič nas je potem odpeljal spet v eno tipično in menda zelo priljubljeno kitajsko restavracijo, kamor turusti ravno ne zahajajo. Restavracija je bila zelo lepa, hrana pa spet zeloooo dobra. Že včeraj smo mu rekli, da je bilo za kosilo preveč hrane in nsj tokrat naroči manj, a je naročil še več.

Vsi suvereno uporabljamo palčke

Njami palačinka iz fižolove moke s svinjskim mesom

Če naročena hrana ne pride v odmerjenem času, gre na račun hiše 

Naš vodič nam je dajal napotke

Med drugim tudi menda tipično pekinško jed- nekakšne štirioglate palačinke, narejene iz fižolove moke, na katere se naloži skuhano ali pečeno svinjsko meso v okusni omaki, narezano na tenke trakove. Vse skupaj se obloži še z na rezance narezano čebulo, zavihe v palačinko in poje. Zelooo okusno.
Naj povem še, da jemo izključno s palčkami in da nam gre kar dobro.

Po kosilu smo se odpravili proti severun ven iz mesta, do kitajskega zidu na sekciji... Tam smo imeli tudi rezervirana prenočišča v hotelu, zgrajenem v stilu hutonga- sive barve z rdečkasto rjavimi lesenimi dodatki.

Naš hotel v stilu hutonga

Na celotnem področju zvočno kuliso ustvarjajo svojevrstni črički, ki ne čričrikajo, pač pa žagajo

Najprej smo zasedli sobe, potem pa smo se podali na zid. Od vhoda se je lahko ubralo dve smerin naš Semon nas je napotil na del, kjer ni bilo praktično nikogar.

Na vhodu na zid

Da se ne bi slučajno izgubili

Najprej smo se po zelo neenakomerno visokih stopnicah, s tem da so bile stopnice zeloo visoke, povzpeli, kolikor visoko je šlo. Resnično smo bili skoraj sami. Zid se je po vzponu raztezal po grebenu, od koder smo imeli lep razgled na dolino z reko, od koder smo štartali. Po dolini, vzdolž reke se vije avtocesta, na drugem bregu pa železnica.

Tja gor smo namenjeni

Na prvem strmem vzponu

Bilo je vroče, teklo nam je po hrbtu in drugod, ampak bilo je vredno. Srečali smo nekaj Kitajcev, tujcev pa ne.

Pogled na prehojeno pot

V enem od stražnih stolpov

Kitajci se radi fotografirajo s tujci

Kitajčica in Slovenčica

Zaslužili bi si medaljo

Lahko bi plesali po zidu

Bili smo praktično sami

Počitek in urejanje misli

Tudi ti so se želeli fotografirati z nami

Otroci so povsod ljubki

Nekajkrat smo se z njimi fotografirali, saj so nas večkrat prosili za to. Po približno dveh urah smo se vrnili v hotel, pošteno izmili s sebe pot in šli na večerjo. Okoli hotela ni bilo ničesar, tako da smo imeli tukaj prvikrat na poti en tak zelo ležeren večer.

Naslednje jutro smo se odpeljali na sekcijo Badaling in tam ponovili vajo, ampak...

Tokrat nismo bili sami. Tokrat nam je družbo delalo približno dva milijona Kitajcev. Do zdaj smo se na gnečo nasploh na kitajskem že navadili, tako da niti ni bilotako hudo. Je pa bilo to svojevrstno doživetje. Od vznožja se na zid povzpneš z gondolo, tako kot so pri nas v Evropi na smučiščih, potem pa nadaljuješ peš.

Posodobljena jajčka

Gremo smučat?

Kavčiči v gondoli

Lani, ko sva bili s sestrco na tem istem delu, so bile gondola in obe gondolski postaji stare, jajčka pa taka kot na Krvavcu. Zdaj pa so to vse posodobili.

Zastava na posodo

Težko izbojevan prostor pred zidom

Po zidu se daleč pride...če čas ni tvoj gospodar

Na tem delu je zid izredno razvejan v vse smeri in zelo razgiban gor-dol, škoda je le, da ozračje ni bilo bolj jasno. Kljub temu je bilo to super doživetje.

Počasi sestopu smo se usmerili nazaj proti mestu. Spotoma smo obiskali še izdelovalnico vaz in vsakovrstnih predmetov iz bakra, okrašenega s poslikavami iz emajla. Neverjetne umetnine.

Videti je kot porcelan

Natančno barvanje

/

Dvee leti dela

Posode z barvastim prahom

Mariča je izbrala tole

Naslednja postaja je bil hrib z grobnico dinastije Ming. Tudi ta se nahaja v čudovitem vrtu/parku in to 30 metrov pod zemljo.

Slončki vabijo, da si odpočijemo v parku

V grobnici je na kupe denarja

V nekem drugem času....

Zdaj smo se vrnili nazaj v mesto in v naš hotel, dvignili prtljago in se vselili v tokrat celo boljše sobe kot prvikrat. Oprhali smo se in odpravili na Kung fu šov.

J

Eden glavnih akterjev predstave nepremično čaka na svoj nastop

To je predstava, ki skozi zgodbo prikaže kung fu, njegovo tehniko in filozofijo. Scena je fenomenalna, nastopajoči odlični, zgodba zanimiva, tako da je bil to enkraten zaključek našega programa v Pekingu.

Naslednji dan, v petek, smo imeli prosto. Ženski del odprave smo šle seveda po nakupih, tokrat na Pearl market, zaključile pa smo na Silk marketu.

Dodaj napis

Pekinški picikel

Poslikav mlnoztrsnk

Prava ostriga s perlo

Matjaž pa je šel z našim vodičem pričakat Janeza, ki je bil istočasno v Šanghaju in je prav ta konec tedna prišel za tri dni v Peking. V Šanghaju je na 00enomesečnem študijskem bivanjuin ni preveč zadovoljen s predavanji, programom, še najmanj pa s hrano. Za razliko od nas, ki smo z vsem super zadovoljni.
Matjaž je tako prestregel Janeza na južni pekinški železniški postaji, potem sta se ločila. Janez je šel s svojimi prijatelji naprej po programu, Matjaž pa je šel še na hitro obiskat pekinške olimpijske stadione. Pozneje smose vsi skupaj sestali na večerji v preprosti gostilni,kjer smo mi prvič večerjali v Pekingu. Janez in Boštjan sta takoj ugotovila,da jima je pekinška hrana bistveno bolj všeč.
Malo smo še poklepetali, nakar smo se mi odpravili nazaj v hoteln da smo se pripravili na odhod. Šofer nas je prišel iskat ob devetih in nas skozi neverjeten promet odpeljal na letališče.